Razvoj
Če želimo ustrezno razumeti domet 260. člena KZ-1, je koristno, da kratko orišemo razvojno pot te določbe. Prej veljavni Kazenski zakonik (KZ) je vseboval tri določbe o kaznivih dejanjih, ki so po svoji vsebini primerljive z zdaj veljavno določbo 260. člena KZ-1. To so bila kazniva dejanja izdaje uradne tajnosti (266. člen KZ), izdaja vojaške tajnosti (282. člen KZ) in izdaja državne tajnosti (359. člen KZ).
Te določbe so zajemale dve vrsti ravnanj:
1. v prvo skupino so spadala ravnanja uradnih, vojaških ali drugih oseb, zavezanih k varovanju uradne, vojaške ali državne tajnosti. Ta ravnanja spadajo v skupino pravih posebnih kaznivih dejanj (delicta propria);
2. v drugo skupino pa so spadala ravnanja protipravnega pridobivanja tajnih podatkov, sporočanje podatkov (v primeru dejanja izdaje državne tajnosti) in nedovoljene objave takih podatkov. Ta dejanja so bila oblikovana kot splošna kazniva dejanja.
Vse določbe so bile po svoji naravi blanketne. Vsebovale so dostavke, v katerih so opredeljevale, kateri podatki se štejejo za uradno, vojaško ali državno tajnost, vendar so se v tem delu sklicevale na področne predpise, na primer zakon ali drug splošni akt. Pri opredeljevanju pojma tajnosti je KZ sprejel formalno-materialni koncept tajnega podatka; podatek je bilo mogoče šteti za tajnega, če:
1. je bil kot tak na podlagi drugega predpisa označen za tajnega (formalni vidik) in
2. je bil podatek tako pomemben, da bi z njegovo izdajo lahko nastale ali so nastale hujše posledice za službo (uradna tajnost), za oborožene sile ali priprave za obrambo države (vojaška tajnost) oziroma za varnost države, njene politične ali gospodarske interese (državna tajnost).
Pri ugotavljanju izpolnjenosti biti inkriminacije (ali gre za tajni podatek) je bilo torej treba ugotoviti ne le, ali je podatek formalno označen za tajnega, ampak tudi, kakšen je pomen tega podatka in s tem posledice njegove izdaje.
Leta 1999 sta bili določbi o izdaji uradne tajnosti in o izdaji vojaške tajnosti dopolnjeni z novim odstavkom. Novi določbi sta izključevali kaznivost posredovanja uradne ali vojaške tajnosti v objavo in kaznivost same nedovoljene objave, ne pa tudi kaznivosti protipravnega pridobivanja takih podatkov. Kaznivost je bila izključena, če se je ugotovilo, da je vsebina podatkov v nasprotju z ustavnim redom RS, da je bila vsebina posredovana za objavo ali objavljena z namenom razkritja nepravilnosti pri organiziranju, delovanju ali vodenju službe ali pri organiziranju, delovanju in vodenju obrambnih sil in njihovih priprav za obrambo države in da objava za državo ni imela škodljivih posledic.
Z uveljavitvijo KZ-1 je določbe o izdaji uradne, vojaške ali državne tajnosti nadomestilo eno kaznivo dejanje - izdaja tajnih podatkov (260. člen KZ-1). Kot razlog za tako ureditev se je navajala uskladitev z Zakonom o tajnih podatkih (ZTP), ki od leta 2001 enotno ureja opredelitev tajnega podatka in pogoje za dostop ter posredovanje tajnih podatkov, ravnanje z njimi itd.
Določba 260. člena KZ-1 ohranja enako strukturo in značaj kot prej omenjene določbe KZ. V prvem odstavku je vsebovano pravo posebno kaznivo dejanje, ki ga lahko izvrši le uradna oseba ali druga oseba, zavezana k varstvu tajnih podatkov. V drugem odstavku pa ta določba inkriminira dejanje protipravnega pridobivanja tajnih podatkov z namenom neupravičene uporabe in dejanje nedovoljene javne objave takih podatkov, oboje kot splošno kaznivo dejanje.
Tudi določba 260. člena KZ-1 je blanketna. Kaj se šteje za tajni podatek, določa ZTP. Ta kot tajni podatek v 2. členu opredeljuje "dejstvo ali sredstvo z delovnega področja organa", ki se nanaša na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države, ki ga je treba zaradi razlogov, določenih v tem zakonu, zavarovati pred nepoklicanimi osebami in ki je po tem zakonu določeno in označeno za tajno. Podatek mora biti tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem nepoklicani osebi nastale, ali bi očitno lahko nastale, škodljive posledice za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi (5. člen ZTP). Tudi ZTP torej sprejema formalno-materialni koncept tajnega podatka.
Hkrati ZTP uvaja dodatno materialno merilo, ki prebija formalni pogoj tajnosti podatkov: podatka, ki je sicer določen in označen za tajnega, ni mogoče šteti za tajnega (torej ex lege), če je tajnost določena zato, da bi se prikrilo storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil ali katero drugo nezakonito dejanje ali ravnanje (6. člen ZTP).
V primerjavi s prejšnjo ureditvijo je zato domet inkriminacije 260. člena KZ-1 (zlasti dejanja po drugem odstavku 260. člena KZ-1) ožji. Razloga za to sta dva:
1. za potrebe kaznivih dejanj izdaje uradne, vojaške ali državne tajnosti je zadoščalo, da je neki podatek "razglašen" za tajnega. Naklep storilca kaznivega dejanja je moral vključevati zavest, da gre za tajni podatek. To zavest je lahko storilec oblikoval bodisi na podlagi označbe uradne, vojaške ali državne tajnosti bodisi na podlagi vsebine podatka. Ker ZTP kot formalno prvino pojma "tajnega podatka" opredeljuje ne le določitev, ampak tudi označitev podatka za tajnega, mora naklep vključevati tudi zavest, da je podatek označen za tajnega. To morda ni toliko pomembno za tistega, ki ima do tajnih podatkov dostop. Pomembneje je za tistega, ki do tajnega podatka pride ali ki tajni podatek objavi (drugi odstavek 260. člena KZ-1). Tisti, ki pride do vsebine tajnega podatka (pa naj bo ta še tako pomembna) ali ki jo objavi, ne da bi se zavedal, da je tak podatek označen za tajnega, ne more biti kriv dejanja po drugem odstavku 260. člena KZ-1;
2. čeprav KZ-1 ne vsebuje več določbe o izključitvi kaznivosti, kakršna je bila v KZ dodana z novelo KZ-A, je mogoče - zaradi blanketne narave določbe - podobne učinke doseči z upoštevanjem 6. člena ZTP. Če primerjamo domet izključitve kaznivosti v skladu z nekdanjim petim odstavkom 266. člena KZ, ugotovimo, da je cona kaznivosti po 260. členu KZ-1 zaradi 6. člena ZTP bistveno zmanjšana. Prvič, zaradi blanketne narave 260. člena KZ-1 je mogoče 6. člen ZTP uporabiti ne le glede pridobivanja ali objave tajnih podatkov, ampak tudi za dejanje po prvem odstavku 260. člena KZ-1. Drugič, 6. člen ZTP se nanaša na tajne podatke z vseh področij, ne le na podatke, ki so bili prej zajeti s pojmoma "uradna" ali "vojaška"; torej tudi s področja (prej) državne tajnosti. Prav tako ni treba, da se tajni podatek nanaša na kaznivo oziroma nezakonito ravnanje s področja državnega organa, ki je podatek označil za tajnega - lahko se nanaša tudi na podatek z delovnega področja katerega drugega organa ali celo mednarodne organizacije. Tretjič, ni treba, da je vsebina podatka "v nasprotju z ustavnim redom RS", ampak zadošča, da je tajnost določena zato, da se prikrije storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil (ki nimata nujno znakov kaznivega dejanja) ali katero drugo nezakonito "dejanje ali ravnanje", torej tudi opustitev. In četrtič, vprašanje "škodljivih posledic za službo" ali namena sporočanja, pridobivanja ali objave takih podatkov ni več relevantno.
Zaradi blanketne narave določbe 260. člena KZ-1 je njena uporaba odvisna od vprašanja, ali je konkreten podatek tajen ali ne. Najbrž ne more biti sporno, da je odločitev o tem, ali je podatek tajen ali ne, pravno vprašanje, o katerem v postopku in po pravilih, ki jih določa ZTP, odločajo za to pristojne osebe (10. člen in nasl. ZTP). Oznaka stopnje tajnosti podatka ima naravo upravnopravne odločbe in učinkuje - glede na določbo 1. člena ZTP - erga omnes.
Pristojnosti in domet odločanja kazenskega sodišča o predhodnih vprašanjih določa 23. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ta ureja položaje, ko o predhodnem vprašanju še ni bilo odločeno (prvi odstavek 23. člena ZKP), in položaje, ko je o predhodnem vprašanju že bilo odločeno (drugi odstavek 23. člena ZKP).
Uporaba prvega odstavka 23. člena ZKP zaradi ugotavljanja, ali je neki podatek tajen ali ne, je po naravi stvari izključena: če podatka pristojni državni organ v času storitve dejanje ni označil za tajnega, pač ne bo šlo za dejanje po 260. členu KZ-1.
Kaj pa možnost sodišča, da samostojno odloča o tem, ali je (bil) tajni podatek označen kot tak po določbah ZTP? ZKP v 23. členu odgovora na to vprašanje neposredno ne daje. Jezikovna razlaga 23. člena ZKP bi dala slutiti celo, da kazensko sodišče na odločitev pristojnega sodišča ali državnega organa o predhodnem vprašanju nikoli ni vezano. Če bi taka razlaga vzdržala, potem bi lahko kazensko sodišče v celoti presojalo, ali so (bili) izpolnjeni pogoji za določitev in označitev podatka za tajnega.
V teoriji so stališča različna. Po (strožjem) stališču je kazensko sodišče na že sprejeto odločitev o predhodnem vprašanju vezano - razen v delu, ko vsebuje oceno o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje ali ne. Taki argumenti temeljijo na razlagi drugega odstavka 23. člena ZKP, ki razlikuje med odločanjem o vprašanju, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, in odločanjem o drugih pravnih vprašanjih. Če ZKP izključuje vezanost kazenskega sodišča, kadar je treba odločiti, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje ali ne, potem a contrario ne izključuje vezanosti glede drugih pravnih vprašanj.
V slovenskem prostoru pa je zastopano tudi manj strogo stališče. Zobec je na primer zapisal, da kazensko sodišče na pravnomočne odločbe o pravnih vprašanjih, ki imajo naravo predhodnega vprašanja, ni vezano in da mora zaradi načela iskanja materialne resnice ter proste presoje dokazov:
"kazensko sodišče pravnomočne odločbe drugih organov vselej tudi preizkusiti in oceniti ter šele nato sprejeti ustrezni sklep".
Podobno stališče zavzameta tudi Dežman in Erbežnik, ko zapišeta, da lahko kazensko sodišče opre svojo odločitev o predhodnem vprašanju na odločitev pristojnega organa, ki je o njem že odločil, "če oceni, da je to vprašanje pravilno rešil". Tudi stališča, ki so jih sprejela slovenska kazenska sodišča, niso naklonjena vezanosti na pravnomočne odločbe drugih sodišč ali državnih organov. Zobčevo stališče je na primer sprejelo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Kp 12/2000 z dne 1. marca 2000.
Kako rešiti to dilemo? Glede vezanosti sodišča na odločbo državnega organa o določitvi podatka za tajnega je ustreznejši prvi, ožji pristop. Razlog za to pa ne leži v razlagi 23. člena ZKP, ampak v ZTP. Glede na določilo drugega odstavka 1. člena in 3. člena ZTP so k ravnanju po ZTP zavezana tudi sodišča in sodniki, torej zavezani k varovanju tajnosti podatka, ki je po ZTP določen in označen za tajnega. To velja na splošno, za vsako ravnanje "v zvezi z opravljanjem svoje funkcije" (3. člen ZTP), torej tudi, kadar se soočijo z vprašanjem tajnosti kot predhodnim vprašanjem pri odločanju o kazenski zadevi.
To zlasti pomeni, da ima v kazenskem postopku pri odločanju, ali so podani znaki dejanja izdaje tajnih podatkov, odločilno prednost formalna razsežnost "tajnosti" podatka. Zaradi vezanosti na zakon, konkretno na ZTP, sodišče samostojno o tem pravnem vprašanju ne more odločati - kolikor tega ne dopušča sam ZTP, torej v že opisanih mejah njegovega 6. člena.
Več v članku > dr. Primož Gorkič: Izdaja tajnih podatkov in mediji - poskus razčlenitve
Pravna praksa, 2014, št. 42-43, str. 25.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
