Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v drugem odstavku 38. člena določa, da se denarna socialna pomoč praviloma izplača v denarju, v utemeljenih primerih pa se lahko deloma ali v celoti izplača v naravi (boni, naročilnice, plačila računov itd.). Člen 40 Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) določa, da se denarni prejemki iz 5. člena tega zakona izplačajo vlagatelju oziroma drugi osebi, ki je v vlogi navedena kot oseba, ki se ji nakažejo javna sredstva po tem zakonu. Tretja točka prvega odstavka 35. člena ZUPJS določa, da vlagatelj uveljavlja pravice iz javnih sredstev z vlogo, ki mora med drugim vsebovati podatke o osebnem imenu, davčno številko in transakcijski račun vlagatelja ali osebe, ki naj se ji izplačajo pravice iz javnih sredstev, če izplačilo na transakcijski račun vlagatelja ni mogoče.
V praksi to pomeni izplačilo v denarju, ki se izvaja v obliki nakazila na osebni račun vlagatelju oziroma drugi osebi, ki je v vlogi navedena kot oseba, če izplačilo na transakcijski račun vlagatelja ni mogoče. V primerih, ko torej izplačilo vlagatelju ni mogoče (nima računa), se po 10. členu ZUPJS in v povezavi s četrto točko 4. člena ZUPJS izplačilo lahko opravi tudi vsem osebam, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja. S sprejetjem nove zakonodaje, ki se je začela uporabljati s 1. januarjem 2012, se je pri izplačevanju sledilo želji, da izplačil v denarju v obliki gotovine na roko ni oziroma to sploh ni več mogoče, saj ni zakonske podlage. Vsak upravičenec naj bi imel svoj osebni račun oziroma bi si ga moral odpreti, saj se tako zagotovi hitrejši postopek, preglednost in varnost. Če pa vlagatelj nima računa, je dovolj, da ga ima ena od povezanih oseb (v nadaljevanju: družinski član).
V praksi pa se je zelo hitro pokazalo, da nekateri upravičenci nimajo računa, niti njihovi družinski člani ali druge osebe, ki bi se jim še lahko nakazovalo sredstva, še večji delež pa je tistih, ki sicer imajo račun, vendar je ta blokiran zaradi izvršb, novega računa pa ne morejo odpreti.
Pri prvi skupini je tako nakazilo mogoče le v naravi. Centri za socialno delo v teh primerih prejmejo sredstva na svoj račun in jih namensko prerazporedijo za plačilo obveznosti upravičencev (plačilo računov, nakaznice za hrano itd.). Pri drugi skupini upravičencev pa jim banke zaradi vpogleda, tj. za stroške prejema in obdelave sodnega sklepa in naloga drugih državnih organov ter izvršnice, bremenijo račune. Denarna socialna pomoč je sicer po 159. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) izvzeta iz davčne izvršbe in po 101. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) iz sodne izvršbe, banke pa lahko kljub temu posežejo na ta sredstva, saj je v splošnih pogojih poslovanja določeno, da lahko zaradi stroškov, ki so jim nastali zaradi vpogleda na podlagi izvršnice, posežejo na vsa razpoložljiva sredstva na računu imetnika.
Stroški nastanejo pri vsakem sprejemu sklepa in kadar ima oseba več sklepov o izvršbi, lahko posledično ostane tudi brez vseh sredstev, ki jih je prejela iz naslova denarne socialne pomoči. Stroški obdelave sklepa so med bankami različni, v povprečju nekje 30 evrov. Statistični podatki kažejo, da 1.600 upravičencev prejema denarno socialno pomoč kot izplačilo v naravi, 500 upravičencev pa nima odprtega računa, niti njihovi družinski člani. Veliko večji delež pa predstavljajo upravičenci, ki sicer imajo račun, ampak jim od prejete denarne socialne pomoči banke trgajo stroške vpogleda. Centri za socialno delo namreč vsem upravičencem, ki imajo račune in ne gre za utemeljen primer (alkoholizem, hazarderstvo), nakazujejo denarno socialno pomoč na račun, čeprav so obremenjeni z izvršbami.
Kadar se upravičenec strinja oziroma center za socialno delo zaprosi, da mu sredstva izplača v naravi, center za socialno delo sicer to lahko stori tudi zaradi na primer stroškov vpogleda, zaradi česar bi upravičenec ostal brez znatnega dela sredstev, vendar gre pri tem za zelo veliko omejevanje pri razpolaganju s sredstvi, poleg tega pa za centre pri vse večjem številu takih oseb to ne more biti trajna rešitev. V praksi se je kot nujna rešitev pri centrih na socialno problematičnih območjih (Maribor, Ptuj) začelo pojavljati, da centri sredstva izplačujejo v gotovini na roko, kar pomeni še več dela, posebno vodenje računovodskih zapisov, predvsem pa varnostno težavo, saj se na centrih običajno ne posluje z denarjem, zato prostori in varnostni ukrepi niso primerni za večje število takih izplačil.
Več v članku > Anja Osojnik: Bremenitev računov prejemnikov javnih sredstev s stroški vpogleda zaradi izvršb
Pravna praksa, 2014, št. 40-41, str. 9-10.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
