Sodišče prve stopnje je namreč pravilno uporabilo 36. člen starega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in 39. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ko je odločilo, da je delodajalec tisti, ki določi podatke, ki se štejejo za poslovno skrivnost, le izjemoma pa za takšno skrivnost veljajo tudi podatki, ki niso posebej in ustrezno opredeljeni s strani delodajalca, a je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Višje sodišče sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da pri tožeči stranki ni obstajal akt, s katerim bi bili opredeljeni podatki, ki se štejejo za poslovno skrivnost, pavšalne navedbe v pogodbi o zaposlitvi, da so »tajni vsi podatki, opredeljeni v splošnih aktih delodajalca, kot tudi vsi drugi podatki v zvezi z delom pri delodajalcu, ki niso splošno znani in so delavcu postali znani zaradi dela pri njem« pa so preveč splošne in ne pomenijo določitve poslovne skrivnosti. Podatki, ki se štejejo za poslovno skrivnost, bi namreč morali biti določeni jasno in konkretno.
Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi pritožbeno navedbo tožeče stranke, da kršitev varovanja poslovne skrivnosti predstavlja že sama hramba dokumentov (s katerimi toženec ne bi smel razpolagati) na računalniku. Kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi morala tožena stranka konkretno navesti, kateri podatki iz dokumentacije predstavljajo poslovno skrivnost, hkrati pa bi morala v postopku dokazati, da je toženec te podatke izkoristil za osebno rabo oziroma posredoval tretji osebi. Zgolj pavšalna opredelitev, da poslovno skrivnost predstavlja predmetna dokumentacija, ni zadostna, kot tudi ne navajanje, da bi nepooblaščene osebe lahko vdrle v sistem stranke, s čimer bi lahko prišlo do kršitve poslovne skrivnosti.
Tudi dejstvo, da je toženec kasneje ustanovil svoje podjetje, še ne dokazuje, da je kakršnekoli podatke iz dokumentov, ki jih je imel na svojem računalniku, uporabil za svoje namene. Tožeča stranka bi namreč morala dokazati, katere konkretne podatke je toženec posredoval določeni osebi oziroma jih izkoristil za konkreten namen osebne rabe, a tega ni storila, saj je domnevne kršitve le nedoločno in nekonkretizirano navajala. Zato je nepravilna pritožbena navedba tožeče stranke, da je v predmetnem sporu s stopnjo verjetnosti, večjo od polovične, izkazano, da je toženec sporne dokumente, ki jih ne bi smel hraniti na svojem računalniku, shranil za namene osebne uporabe.
Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da sama hramba dokumentov, četudi ne sodijo v delavčev delokrog, na službenem računalniku še ne pomeni kršitve poslovne skrivnosti. Če je bila na toženčevem računalniku najdena dokumentacija, ki ni spadala v toženčev delokrog, in je to po mnenju oziroma poslovni politiki tožeče stranke huda kršitev delovnih obveznosti, bi lahko tožeča stranka toženca sankcionirala zaradi te kršitve. Prenos dokumentov na službeni računalnik pa še ne predstavlja izkoriščanja, zlorabe ali posredovanja podatkov v okviru kršitve poslovne skrivnosti, saj mora to tožena stranka kot delodajalec dokazati.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 52/2012 poudarilo tudi, da pri opredelitvi poslovne skrivnosti oziroma podatkov, ki štejejo med poslovno skrivnost, ni pomembno, ali gre za podatke, katerih posredovanje spada v delokrog določenega delavca ali ne, saj dejstvo delokroga ni razlikovalni kriterij poslovne skrivnosti. Nasprotno razlogovanje bi po mnenju vrhovnega sodišča pomenilo, da posredovanje podatkov, ki spadajo v delokrog nekega delavca, ne bi predstavljalo poslovne skrivnosti, kar seveda ne drži.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.