Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v obdobjih od 1. 6. 2007 do 21. 12. 2007 ter od 21. 4. 2008 do 20. 12. 2008 zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas (v prvem obdobju za 17 ur na teden, v drugem obdobju za 20 ur na teden). V obeh primerih je bila dogovorjena osnovna bruto plača 780,00 evrov na mesec. Tožena stranka je tožniku na njegov TRR plačevala plačo glede na dogovorjen krajši delovni čas (redne ure), razliko do dejansko opravljenih ur, pa je tožniku plačevala v gotovini, po urni postavki za redne ure. Prvostopenjsko sodišče je prav tako ugotovilo, da je tožena stranka delavcem le občasno zagotovila prehrano na delu, kot tudi, da so tožnika na delo in z dela vozili sodelavci, kar pomeni, da stroškov za prevoz na delo ni imel.
Stari Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) v 64. členu določa, da je delavcem, ki delajo krajši delovni čas od polnega, dopustno naložiti delo preko dogovorjenega delovnega časa le, če je to dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi in če gre za primere iz 144. člena ZDR. Za te delavce nadurno delo pomeni delo preko dogovorjenega delovnega časa pri čemer se, skladno s 145. členom ZDR, nadurno delo izenačuje z delom preko polnega delovnega časa.
S tem je višje sodišče potrdilo pravilnost materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da je v primeru, ko ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, potrebno ure, opravljene preko dogovorjenega delovnega časa, obravnavati kot nadure. Ob upoštevanju Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije znaša dodatek za nadurno delo 50 % bruto osnovne urne postavke. Višino prikrajšanja iz naslova plačila nadurnega dela je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenke za ekonomijo in finance, pri čemer je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožena stranka plačala tožniku vse opravljene ure (nadure je tožnik dobil plačane v gotovini) vendar v višini, kot je bila ta določena za navadno uro. Med strankama je bila prav tako nesporna količina opravljenih ur. Pri izračunu prikrajšanja je sodišče pravilno upoštevalo izplačilo nadur v gotovini, ki jih je tožniku tožena stranka plačevala mesečno, kot avans, v gotovini. Slednje izhaja iz listinskih dokazov, dokazil, kjer je tožnik s podpisom potrdil, da je dobil „keš“, torej gotovino. Prikrajšanje tožnika je bilo ugotovljeno torej zgolj v višini razlike med plačilom za redno delo in plačilom za naduro (50% višja urna postavka).
Toženec ni uspel dokazati, da je delavcem zagotavljal malico. Kot delodajalec bi le-to moral zavesti stroške poslovanja ter jih knjižiti v skladu z Zakonom o računovodstvu, ker pa tega ni storil, sam nosi rizik dokazovanja dejanskega nastanka takšnega stroška. Prvostopenjsko sodišče tako pravilno odločilo tudi o plačilu regresa za prehrano.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
