Temelj pravne zgradbe EU je načelo primarnosti (supremacije) prava EU. Ustvarilo ga je Sodišče EU v 60. letih prejšnjega stoletja in je osnova delovanja pravne strukture EU. Kot takega pa ga nekatera nacionalna ustavna sodišča glede varstva temeljnih človekovih pravic nikoli niso brezpogojno sprejela.
Tako je na primer nemško zvezno ustavno sodišče razvilo tako imenovano doktrino solange, po kateri upošteva primarnost prava EU samo tako dolgo (nem. solange), dokler slednje ne bo kršilo temeljnih pravic, kot izhajajo iz nemške ustave. Posledično zadevno načelo nikoli ni bilo zapisano v Pogodbe EU ter je navedeno zgolj v Izjavi št. 17 k Pogodbam EU s sklicevanjem na mnenje pravne službe Sveta in sodno prakso Sodišča EU:
"Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je primarnost prava Evropske skupnosti temeljno načelo zakonodaje Skupnosti Š...] Ko je bila izrečena prva sodba te ustaljene sodne prakse (Costa/ENEL, 15. julij 1964, zadeva 6/64), Pogodba take primarnosti ni omenjala. To velja še danes. Dejstvo, da načelo primarnosti ne bo vključeno v prihodnjo pogodbo, nikakor ne spreminja obstoja tega načela in sedanje sodne prakse Sodišča."
Zadevno vprašanje se vnovič izrazito postavlja v zvezi z novimi pristojnostmi EU na kazenskopravnem področju v povezavi s konceptom vzajemnega priznavanja po začetku veljave Lizbonske pogodbe decembra 2009. Ta je določila tudi pravno obvezujočo naravo Listine EU o temeljnih pravicah, kot je bila na deklarativni deklaratorni ravni sprejeta že leta 2000. Slednja naj bi se po svojem 51. členu uporabljala za institucije, organe, urade in agencije EU ob spoštovanju načela subsidiarnosti, za države članice pa samo, ko izvajajo pravo EU. Ob tem je v 53. členu Listine dodana standardna "neregresivna" klavzula, ki določa, da se:
"nobena določba te listine ne sme razlagati kot omejevanje ali zoževanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih, na njihovem področju uporabe, priznavajo pravo Unije, mednarodno pravo in mednarodni sporazumi, katerih pogodbenica je Unija ali vse države članice, predvsem Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustave držav članic".
Vzajemno priznavanje je bilo leta 1999 na zasedanju Evropskega sveta v Tampereju uvedeno kot temeljno načelo sodelovanja v civilnih in kazenskih zadevah v EU, čemur je sledilo več kazenskopravnih instrumentov vzajemnega priznavanja (na primer kot prvi evropski nalog za prijetje in predajo).
Z Lizbonsko pogodbo pa je vzajemno priznavanje v kazenskem pravu dobilo tudi izrecni pogodbeni temelj (glej 82. člen Pogodbe o delovanju EU - PDEU). Kot tako uvaja logiko bolj ali manj samodejnega priznavanja tujih pravosodnih odločb ob zelo omejenih razlogih zavrnitve. Ob tem pa sam koncept ni nov, saj se je primarno razvil v okviru nekdanjega prvega stebra (sodna praksa, ki izvira iz zadeve Cassis de Dijon) in ga poznamo tudi v okviru civilnega prava in priznavanja vozniških dovoljenj, vendar z več omejitvami.
Na kazenskopravnem področju je do nedavnega potekala tudi razprava, ali je dopustna zavrnitev vzajemnega priznavanja zaradi kršitve človekovih pravic, ob upoštevanju odločitve Sodišča EU v zadevi N. S. in drugi, ki se je sicer nanašala na prosilce za azil, mnenja generalne pravobranilke Sharpstonove v zadevi Radu n določbe tretjega odstavka 20. člena Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni:
"Če je potrdilo iz člena 4 razlog za domnevo, da so bile kršene temeljne pravice ali temeljna pravna načela iz člena 6 Pogodbe, lahko vsaka država članica ugovarja priznavanju in izvršbi odločb".
Na zadevno vprašanje je večina držav članic v praksi glede izvedbe Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ o evropskem nalogu za prijetje in predajo odgovorila tako, da je v svoje nacionalne zakonodaje uvedla posebni zavrnitveni razlog zaradi kršitve človekovih pravic (čeprav ni bil izrecno naveden na primer v zgoraj omenjenem Okvirnem sklepu 2002/584/PNZ).
To je zakonodajalec EU potrdil v zvezi z novim zavrnitvenim razlogom na podlagi kršitve človekovih pravic v Direktivi 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah. Tako je v točki f prvega odstavka 11. člena navedena možnost zavrnitve, če:
"je mogoče utemeljeno domnevati, da bi bila izvršitev preiskovalnega ukrepa, predvidenega v EPN, nezdružljiva z obveznostmi države izvršiteljice v skladu s členom 6 PEU in z Listino".
Pri tem pa je v uvodni izjavi 18 iste direktive poudarjeno tudi, da zakonodajalec EU pojmuje, da je tak razlog smiselno del že do zdaj sprejetih okvirnih sklepov, ko navaja, da:
"tako kot pri drugih instrumentih vzajemnega priznavanja ta direktiva ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, določenih v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in v Listini. Da je to jasno razvidno, je v besedilo vstavljena posebna določba". (Poudaril A. E.).
Hkrati pa je podano še dodatno pojasnilo v uvodni izjavi 19, ko se navaja, da:
"vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice v Uniji temelji na medsebojnem zaupanju in domnevi, da druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice. Kljub vsemu se lahko to domnevo izpodbija. Zato bi bilo treba izvršitev EPN zavrniti, če je mogoče utemeljeno domnevati, da bodo z izvršitvijo preiskovalnega ukrepa, predlaganega v EPN, kršene temeljne pravice zadevnega posameznika in da država izvršiteljica ne bo upoštevala svojih obveznosti glede varstva temeljnih pravic, priznanih v Listini".
Na ravni EU trenutno poteka druga resna razprava, in sicer o ravni skupnih standardov EU glede varstva temeljnih pravic v kazenskih postopkih ter o razmerju med morebitnimi višjimi nacionalnimi ustavnopravnimi standardi in morebitnimi nižjimi skupnimi standardi EU. Problem se je pojavil v zvezi s sodbo Sodišča EU v zadevi Melloni (zadeva C-399/11). V tej zadevi je špansko ustavno sodišče glede evropskega naloga za prijetje in predajo iz Italije postavilo vprašanje, ali veljajo skupni nižji standardi iz Okvirnega sklepa 2009/299/PNZ (ki je uvedel skupna pravila EU o sojenju v nenavzočnosti v zvezi z okvirnimi sklepi, ki se nanašajo na vzajemno priznavanje) ali pa višji standardi španske ustavnopravne doktrine (zahteva po vnovičnem sojenju v primeru predaje).
Sodišče EU je v tej zadevi ugotovilo, da v primeru, ko je prišlo do harmonizacije na ravni EU, veljajo skupni standardi, četudi so nižji kot nacionalni (ne glede na 53. člen Listine), sklicujoč se na načelo primarnosti prava EU.
Takemu pojmovanju se je do zdaj uprlo že nekaj nacionalnih sodišč (na primer OLG München ali špansko ustavno sodišče). V omenjeni Direktivi 2014/41/EU se je problem, ki ga je povzročila odločitev v zadevi Melloni, poskusilo rešiti tako, da so človekove pravice opredeljene s sklicevanjem na Listino EU o temeljnih pravicah in 6. člen Pogodbe o EU (PEU). Prav s sklicevanjem na 6. člen PEU se je želelo zaobiti problem nižjih skupnih standardov EU, saj slednji opredeljujejo temeljne pravice tudi v smislu "ustavnega izročila, skupnega državam članicam".
Ta opredelitev daje nacionalnim sodiščem manevrski prostor glede opredelitve, kaj je "skupno ustavno izročilo" (na primer potreba po sodni odredbi), tako da ne bi prišlo do nasprotja med pravom EU in nacionalnimi ustavnopravnimi standardi. Do težav torej pride, ko se na ravni EU sprejmejo zelo nizki skupni standardi.
Namen sprejetja skupnih standardov v kazenskem postopku na ravni EU je vsaj delno odpraviti nacionalne anomalije (kot problem v zvezi z vzajemnim priznavanjem) v kazenskih postopkih v nekaterih državah članicah EU (na primer policija avtorizira sama sebe pri invazivnih ukrepih, kot je hišna preiskava; odsotnost eksluzijskih pravil; odrekanje navzočnosti zagovornika pri zasliševanju v predhodnem postopku; ali nepodaja pouka o pravilu Miranda).
Take anomalije povzročajo težave pri uresničevanju načela vzajemnega priznavanja. Glede pravic obdolžencev v kazenskih postopkih so bili do zdaj skupni standardi na podlagi drugega odstavka 82. člena PDEU vzpostavljeni na treh področjih:
1. pravica do prevajanja in tolmačenja,
2. pravica do obveščenosti in
3. pravica do zagovornika.
Direktivi 2010/64/EU o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih in 2012/13/EU o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku sta ta prag dvignili, Direktiva 2013/48/EU o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti pa je pravno bolj problematična, saj dopušča razmeroma široke izjeme v zvezi s pravico do zagovornika in bi se v prihodnje lahko postavilo vprašanje skladnosti z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP), če bi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) svojo sodno prakso na podlagi zadeve Salduz poostrilo.
Hkrati tudi ni rešen problem uporabe klavzule človekovih pravic pri vzajemnem priznavanju, saj je mogoče, da država članica, ki izjem od pravice do zagovornika ne pozna, prejme zahtevo druge države članice, ki dostop do zagovornika omejuje (na primer v primeru terorizma), za predajo (v okviru evropskega naloga za prijetje in predajo) ali pa za izvedbo posameznih preiskovalnih dejanj.
Očitno odrekanje pravice do zagovornika v predhodni fazi v konkretnem primeru bi lahko v državi članici, ki take izjeme ne dopušča, sprožilo ustavnopravno vprašanje, ali je taki zahtevi dopustno ugoditi. Pri tem štejem, da je neomejena pravica do zagovornika tudi del skupnega ustavnopravnega izročila večine držav članic EU in torej sodi pod opredelitev iz 6. člena PEU (in torej v okvir klavzule o človekovih pravicah).
V primerjavi s tem je slovenski kazenski postopek, vključno s svojim sistemom preiskovalnega sodnika, vztrajanjem pri sodnem preizkusu in potrditvi za invazivne ukrepe ter teoriji načelne ekskluzije s teorijo sadeža zastrupljenega drevesa, v teoretično-sistemskem smislu vzoren z vidika varstva človekovih pravic in celo avantgarden v smislu modela za druge sisteme.
Več v članku >> dr. Anže Erbežnik: Skupni standardi EU na področju kazenskega prava v primerjavi z nacionalnimi (ustavnopravnimi) standardi - Solange Reloaded
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
