c S

Sodna praksa EU: Diskriminacija zaradi debelosti

28.07.2014 V zadevi C-354/13 je generalni pravobranilec Jääskinen podal mnenje glede diskriminacije pri zaposlovanju in delu, in sicer diskriminacije zaradi debelosti. Vprašanje je bilo, ali lahko debelost pomeni invalidnost v smislu 1. člena direktive 2000/78. Generalni pravobranilec je sklenil, da je nezakonito diskriminirati nekoga zaradi debelosti, če je ta dosegla tako stopnjo, da v medsebojnem vplivu z vedenjskimi in okoljskimi ovirami omejuje polno sodelovanje v poklicnem življenju (huda debelost).

Po njegovem mnenju ni že vsaka debelost tudi invalidnost v smislu direktive (v sklepnih predlogih se o tem razpravlja v recitalih 50 do 60), temveč v to kategorijo uvršča le hudo, ekstremno ali patološko debelost (debelost razreda III z indeksom telesne mase (ITM) nad 40), ki povzroči omejitve, kot so težave pri mobilnosti, vzdržljivosti in razpoloženju.

Zadeva prihaja iz Danske, kjer je gospodu Kaltoftu prenehalo delovno razmerje varuha otrok pri občini Billund. V trenutku odpovedi zaposlitve je ITM gospoda Kaltofta znašal 54, nikoli v času zaposlitve pa ni tehtal manj kot 160 kg (ob velikosti 1,72 m). Delovno razmerje mu je bilo odpovedano, ker ni mogel izpolnjevati nekaterih nalog zaradi debelosti, kot npr. zavezati vezalk otrokom brez pomoči sodelavcev. Dansko sodišče je zadevo predložilo sodišču EU, da bi se ugotovilo ali debelost pomeni invalidnost v smislu direktive o enakem obravnavanju, ki prepoveduje diskriminacijo na delovnem mestu.

Generalni pravobranilec v sklepnih predlogih ugotavlja, da sicer ni splošnega načela prava EU, ki prepoveduje vse vrste diskriminacije na trgu dela (prepovedi v direktivi so taksativno naštete) in tako tudi diskriminacija zaradi debelosti kot samostojen razlog ni prepovedana sama po sebi (recitali 13 do 27, kjer se opredeljuje tudi skrajna meja prava EU o temeljnih pravicah). Vendar pa po mnenju generalnega pravobranilca dovolj huda debelost lahko pomeni invalidnost v smislu direktive.

Pojem invalidnosti oz. njegova avtonomna in enotna razlaga je bila razvita v sodni praksi sodišča EU. Ob tem pa pravobranilec tudi poudarja, da je treba direktivo 2000/78, kolikor je le mogoče, razlagati skladno s Konvencijo OZN o pravicah invalidov. Pojem invalidnosti za namen direktive 2000/78 je treba razumeti kot omejitev, ki je posledica zlasti dolgotrajnih telesnih, duševnih ali psihičnih motenj, ki v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi oseba polno in učinkovito sodelovala v poklicnem življenju enako kot drugi delavci. Izraz hendikepirane osebe iz 5. člena direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da zajema vse osebe z invalidnostjo, ki ustreza tej opredelitvi.

Glede na mnenje generalnega pravobranilca, da obsega direktive s sklicevanjem na splošno načelo prepovedi diskriminacije ni mogoče po analogiji razširiti preko razlogov diskriminacije iz 1. člena direktive (gre za taksativno naštete razloge), tudi bolezen ni razlog diskriminacije. Vendar pa po sodni praksi velja, če ozdravljiva ali neozdravljiva bolezen povzroči omejitev, ki ustreza omejitvi zaradi invalidnosti, je mogoče, da spada taka bolezen pod pojem invalidnost, če je medicinsko diagnosticirana in dolgotrajna. Bolezen ali anatomska ali fizična pomanjkljivost, kakršna je odsotnost organa, sama po sebi ni invalidnost, če ne pomeni omejitve, ki to osebo ovira, da enako kot drugi delavci polno in učinkovito sodeluje v poklicnem življenju (recitali 31 do 35).

Pri nezmožnosti opravljanja dela na eni strani in oviro pri opravljanju poklicne dejavnosti gre za razliko med absolutno in relativno nezmožnostjo glede določenega dela ter polnim in učinkovitim sodelovanjem v poklicnem življenju na splošno. To razlikovanje je pomembno v tem primeru, saj ni mogoče trditi, da debelost g. Kaltofta povzroča omejitev, ki lahko ovira polno in učinkovito sodelovanje v poklicnem življenju na enak način kot drugi delavci, ker je 15 let delal za občino kot varuh otrok in sodeloval v poklicnem življenju na enakopravni podlagi z drugimi zaposlenimi varuhi otrok.

Če bo odločitev sodišča sledila mnenju generalnega pravobranilca, bo to pomenilo dodatne obveznosti za delodajalce (zlasti ob povečevanju debelosti v družbi), saj bodo morali paziti, da hudo debelih zaposlenih ne bi obravnavali enakopravno. Poleg tega bodo morali v razumnih okvirih prilagoditi delovna mesta za take zaposlene (vprašanje je tudi, ali bi hudo debeli morali imeti prednostni dostop do parkirišč ipd., poleg tega se poraja vprašanje, kaj bo v službah, kjer je poudarek na videzu osebja). Pri tem bo potrebno tudi izobraževanje zaposlenih, da tudi sami ne bi diskriminirali hudo debelih sodelavcev, saj tožba lahko doleti tudi njih.

Pripravil: Miha Jesenko


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.