Razvoj prava gre naprej in upoštevajoč pomanjkljivosti koncepta satisfakcije vse več avtorjev poudarja, da mora odškodnina hkrati služiti še enemu namenu, tj. odvračanju storilcev od ponovnih kršitev in novega povzročanja škode.
Zgodovinsko gledano se je penalna odškodnina v taki obliki, kot jo poznamo danes, prvič pojavila v Angliji leta 1763(1), ameriške kolonije pa so jo praktično takoj povzele. Namen penalne odškodnine je bil kaznovati toženca za nezaslišano vedenje in preprečiti podobna ravnanja v prihodnosti. Za penalno odškodnino je značilno, da jo priznavajo države (ne vse) anglo-ameriškega sistema in da je kontinentalni pravni sistem načeloma ne pozna. Države, ki priznavajo penalno odškodnino, se ločijo po tem, v katerih primerih se lahko prisodi penalna odškodnina in ali jo lahko prisodi samo sodišče ali tudi arbitraža(2). Najbolj pogosta višina je množenje s trikratnikom zneska ugotovljene škode.(3)
Sodna praksa ZDA
Analiza ameriškega sistema, ki je najbolj izpopolnjen ali izrojen (kakor za koga), kaže drugačno situacijo od splošne miselnosti, da so ameriške penalne odškodnine pogosto prisojene in da so visoke. V ZDA se je v zadnjih 25 letih penalna odškodnina prisodila v 1 do 5 odstotkih primerov, v katerih je bilo to zahtevano in kjer je bila izdana sodba(4). Pomemben je podatek, da višina penalnih odškodnin praviloma ni prav visoka. Študije med leti 1980 in 1990 so pokazale, da je povprečna višina penalne odškodnine med 38.000 in 52.000 dolarji(5). Tudi sicer ima ameriški sistem razdelane primere, v katerih se prizna penalna odškodnina.(6) Ob tem velja še poudariti, da novejša sodna praksa (vsaj v nekaterih primerih) niža višine penalnih odškodnin (zlasti ameriško vrhovno sodišče), včasih tudi v kar znatnem obsegu.(7) Strinjam se tudi z bolj zadržanim stališčem tistih, ki so do uvedbe penalnih odškodnin skeptični, namreč da je treba biti pri njihovem morebitnem uvajanju izredno previden. To potrjujejo zlasti »absurdni« primeri iz ameriške sodne prakse, kot je na primer Patricia Anderson et al. proti General Motors Corporation(8) (v nadaljevanju GM). GM je dal prednost dobičku pred varnostjo, s tem ko je vgrajeval rezervoar za gorivo neposredno za zadnji odbijač, čeprav bi ga lahko z minimalnimi stroški prestavil za gred(9). GM je z zavestno kršitvijo varnostnih standardov prihranil med 2,4 in 8,6 dolarja na avtomobil. Zaradi te napake varnostnih standardov je zagorel avtomobil, v katerem je bilo šest oseb, ki so bile hudo opečene. Prisojena dejanska odškodnina je znašala 107 milijonov dolarjev, hkrati pa je GM sodišče prve stopnje obsodilo na plačilo 4,8 milijarde dolarjev(10) penalne odškodnine.(11) Ne gre prezreti, da je imel GM letne bruto prihodke v višini treh milijard dolarjev (leta 1998) in da se je po svetu vozilo približno 41 milijonov njihovih avtomobilov(12). Opozoriti velja tudi, da so bile v konkretnem primeru posledice nesreče izredno hude, ena od oškodovank je imela zaradi opeklin 70 operacij, zdravljenje pa v času sojenja še ni bilo končano. Razlog za tako visoko prisojeno penalno odškodnino je bil tudi v dejstvu, da je GM naredil celo analizo stroškov popravil (vozila bi morali klicati nazaj na popravilo, ko so napako odkrili) in tožb ter ocenil, da bodo tožbe cenejše od plačila stroškov popravil na vseh vozilih, ki naj bi imela napako na rezervoarju (šlo je za vozila, izdelana med leti 1973 in 1983)(13). Očitno so se pri svojih izračunih zmotili in tu vidim bistvo penalne funkcije odškodnin.
Sodna praksa ESČP
Slovenska teorija in praksa
Več v članku >> Marko Petek: Penalna odškodnina v primeru posega v osebnostne pravice
(1) Sodba angleškega sodišča Wilkes proti Wood, št. 98. Rep. 489 (C.P. 1763).
(2) Gotanda, J. Y.: Supplemental Damages in Private International Law, Kluwer Law International, 1998, str. 193.
(3) Gotanda, J. Y., nav. delo, str. 195.
(4) Sebok, A. J., v Koziol H. (ur.). in Wilcocx V. (ur.): Punitive Damages: Common Law and Civil Law Perspective, Springer-Verlag, 2009, str. 157.
(5) Sebok, A. J., v Koziol H. (ur.). in Wilcocx V. (ur.), nav. delo.
(6) Več o tem glej Sebok A. J., v Koziol H. (ur.) in Wilcocx V. (ur.): Punitive Damages: Common Law and Civil Law Perspective, Springer-Verlag, 2009, str. 157-159.
(7) Liptak, A.: Foreign Courts Wary of US Punitive Damages, The New York Times, 2008, <www.nytimes.com/2008/ 03/26/us/26punitive.html?pagewanted=all> (2. 10. 2010).
(8) Sodba kalifornijskega višjega sodišča (ZDA), št. B135147, <www.scribd.com/doc/37374798/Patricia-Anderson-et-al-v-General-Motors-Corporation-amicus-curi-ae-by-the-Chamber-of-Commerce-of-the-United-States>.
(9) Tekavc, J.: »Punitive damages« - penalna odškodnina v slovenskem pravu?, Pravna praksa, št. 7/2000, str. 12.
(10) Odškodnina je bila pozneje znižana na 1,09 milijarde dolarjev.
(11) Tudi v nekaterih drugih primerih iz ameriške sodne prakse so bile prisojene izjemno visoke odškodnine, zlasti pri razrednih tožbah. Velikokrat so s temi tožbami tožene tobačne družbe. V enem od primerov je pet tobačnih družb kadilcem plačalo skupaj 145 milijard dolarjev penalne odškodnine. Sodba je bila sicer pozneje delno spremenjena, glej Bergant Rakočević, V.: So razredne tožbe za Evropo nevarne?, Pravna praksa, št. 25/2007, str. 11.
(12) Prispevek o nesreči in sojenju je objavljen na <www.youtube.com/watch?v=0opM8_GnD4g>.
(13) <www.youtube.com/watch?v=0opM8_GnD4g>.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
