V članku ne bova razpravljala o politični ustreznosti zakona, želiva pa analizirati nomotehnične rešitve, ki se prekrivajo s stvarnopravnimi instituti in v stičnih točkah ustvarjajo trenja, ki so z uporabniškega vidika neželena.
Vidik razmerja med davčnim in stvarnim pravom
Vsebina zakona je bila v javnosti podrobno predstavljena in komentirana, tudi na strokovni ravni. Zaradi dobre informiranosti javnosti z vsebino zakona je namen tega prispevka predvsem obravnavati novo zakonsko ureditev z vidika stvarnopravne ureditve. Razmerje med davčnim in stvarnim pravom (in tudi širše razmerje med davčnim in civilnim pravom) je v slovenskem pravnem redu spregledano in strokovno neobdelano področje. Ker je bil sprejet sistemski zakon, ki ima tako močne temelje v stvarnem pravu, je nujno obravnavati razmerje med v ZDavNepr uporabljenimi stvarnopravnimi pojmi in pojmi iz matičnega stvarnega prava. Iz analize razmerja med davčnim in stvarnim pravom bova izluščila ključne razloge za težave, ki jih bo novi davek povzročil v praksi, oziroma predvidela izkrivljajoče učinke, ki jih bo imel na obstoječa obligacijsko- ali stvarnopravna razmerja.
Vsak nov zakon, ki celovito ureja neko pravno področje, neizogibno učinkuje na obnašanje davčnih zavezancev. Davčni zavezanci v skladu z določbami davčne zakonodaje poskušajo urediti svoja pravna razmerja tako, da dosežejo najnižjo možno davčno obremenitev, in sicer do meje, da ne pride do izigravanja zakona. To obnašanje se v teoriji davčne ureditve imenuje "distorzijski" oziroma izkrivljajoč učinek. Teza tega prispevka je, da veliko izkrivljajočih učinkov izhaja prav iz pristopa zakonodajalca k obravnavi razmerja med davčnim in stvarnim pravom.
V nadaljevanju predstavljava možna teoretična izhodišča (pristope) za obravnavo razmerja med davčnim in stvarnim pravom. V drugem delu članka pa ugotavljava oziroma predstavljava probleme, ki izhajajo iz pristopa k obravnavi tega razmerja, ki ga je izbral zakonodajalec, znotraj pojmov v ZDavNepr.
Predlog možnih pristopov k obravnavi razmerja med davčnim in stvarnim pravom
Slovenske literature, ki bi obravnavala razmerje med davčnim in stvarnim pravom, skoraj ni. Lahko trdimo, da večina pravnih strokovnjakov pri obravnavi stvarnopravnih pojmov, ki jih vsebuje davčna zakonodaja, uporablja stvarnopravno literaturo in v njej predstavljene opredelitve. Tak pristop k razmerju med davčnim in stvarnim pravom bova poimenovala "razmerje skladnosti davčnega prava s stvarnim pravom". Dejansko gre za razmerje podrejenosti davčnopravnih pojmov stvarnopravnemu pojmovanju. Čeprav tako razmerje prevladuje, pa obstajajo tudi druge oblike sobivanja obeh pravnih področij.
V želji po temeljitejšem pregledu možnih pristopov k obravnavi razmerja med davčnim in stvarnim pravom je treba poseči po zanimivem in kljub dolžinski skromnosti temeljitem pregledu možnih interakcij med davčnim in civilnim pravom skandinavskega avtorja Bundgaarda z naslovom On Tax Law and Private Law Relations (O razmerju med davčnim in stvarnim pravom).
Bundgaard predlaga več različnih možnih pristopov k obravnavi razmerja med davčnim in civilnim pravom, ki pa niso zaključen nabor možnih interakcij. Vse pristope, ki jih obravnava, je možno uporabiti tudi pri analizi interakcij med davčnim in stvarnim pravom. V nadaljevanju predstavljava predvsem tri pristope k obravnavi razmerja med davčnim in stvarnim pravom, ki so z vidika tega prispevka najbolj relevantni.
Kot sva že omenila, je davčno pravo lahko do stvarnega prava v podrejenem razmerju (razmerje skladnosti davčnega prava s stvarnopravnim), v okviru katerega se davčnopravni pojmi, ki imajo izvor v stvarnem pravu (na primer nepremičnina ali lastninska pravica), uporabljajo v skladu s stvarnopravno razlago tega pojma. Ko želi zakonodajalec doseči drugačen pomen davčnopravnega pojma od stvarnopravne razlage gramatikalno istega pojma in ga s tem osamosvojiti od stvarnopravnega izvora, se v zakonu uveljavi razmerje neodvisnega davčnega pojma. Zakonodajalec to doseže predvsem tako, da davčni pojem, ki ima stvarnopravni izvor, v davčnem zakonu drugače opredeli ali vsebinsko omeji. Ker pa se (pre)večkrat zgodi, da se v okviru turbulentnega sprejemanja zakonskega besedila, ko je treba uskladiti številne nasprotujoče si interese, ne namenja dovolj pozornosti vprašanju ustrezne uporabe pojmov, se uporabljeni pojmi v davčni zakonodaji kljub odsotnosti samostojne opredelitve razlagajo drugače, kot se razlaga enak pojem v stvarnopravni teoriji oziroma praksi. Posledica je kolizijski odnos davčnega prava s stvarnopravnim, v okviru katerega se pojme, ki imajo sicer pomenski izvor v stvarnem pravu, za davčne namene razlaga na način, ki se vsebinsko razlikuje od stvarnopravnega pomena. Do take razlage se pogosto pride z (ne)ustrezno uporabo teleološke razlage zakonskega besedila, s sklicevanjem na namen, ki je izražen na primer v obrazložitvi k členu predloga zakona.
Vsak pristop k obravnavi razmerja med davčnim in stvarnim pravom ima svoje posledice, ki se izražajo na različne načine - prek (ne)razumljivosti zakonskega besedila ali prek izkrivljajočih učinkov ali celo neustavnosti zakona.
Glede na odzive na sprejeti ZDavNepr je očitno, da ta zakon prinaša veliko učinkov, ki niso izključno fiskalni. V nadaljevanju bova po posameznih določbah ZDavNepr analizirala uveljavljeno razmerje med davčnim in stvarnim pravom ter učinke, ki jih prinaša posamezno izbrano razmerje.
Več v članku > Dominik Kuzma, Aleš Kaluža: Obdavčitev nepremičnin z vidika stvarnopravne ureditve
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
