Primer obravnava nizozemsko zavarovalnico, ki je izdala zavarovanja zavarovancem s prebivališčem na Nizozemskem v času sklenitve zavarovanja. Zavarovanci so se kasneje preselili v Belgijo, kjer zavarovalnica ni imela podružnice. Nastal je spor med zavarovalnico in belgijskim davčnim organom glede tega, ali so ta zavarovanja oziroma premije za ta zavarovanja, ki se plačajo po spremembi prebivališča, predmet letnega davka na zavarovalne posle v Belgiji, ki je znašal 1,1 odstotka.
Zavarovalnica je trdila, da bi bila zavezana belgijskemu davku le, če bi imeli zavarovalci prebivališče v Belgiji v času sklenitve pogodbe - statična razlaga. Belgijski davčni urad pa je trdil nasprotno, in sicer da je odločujoči dejavnik prebivališče zavarovanca ob plačilu premije - dinamična razlaga. Tako je nastal spor glede razlage členov 1(1)(g)in 50 Direktive 2002/83, zlasti v zvezi z vprašanjem ali je treba kraj običajnega prebivališča zavarovalca ugotoviti na dan prevzema obveznosti ali na dan plačila zavarovalne premije.
Na sodišču EU so poudarili, da je pri razlagi prava EU treba poleg besedne razlage upoštevati tudi celoten okvir in kontekst besedila, v katerem nastopajo besede, ter namen oziroma cilje direktive. Na tej podlagi so sodniki sklenili, da dinamična razlaga 50. člena bolje dopušča zasledovanje ciljev preprečevanja dvojnega obdavčevanja in preprečevanja izkrivljanja konkurence. Dinamična razlaga je tudi skladnejša s splošnim ciljem direktive za uresničitev notranjega trga na področju neposrednih življenjskih zavarovanj, ki ga predstavlja svobodno opravljanje storitev.
Sodba bo verjetno pomenila dodatno administracijo za zavarovalnice, saj bodo morale spremljati spremembe prebivališč zavarovancev znotraj EU za čas veljavnosti pogodbe. Zavarovalnice bodo morale poznati veljavne predpise o obdavčitvi zavarovalnih premij v vsaki državi članici, kjer bodo živeli njihovi zavarovanci.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.