Javna agencija RS za varstvo konkurence (prej urad) je z odločbo ugotovila, da je šest podjetij in Združenje kršilo 6. člen ZPOmK-1 in od leta 2004 tudi 81. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (sedaj 101. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije), s tem ko so se dogovarjala oziroma usklajeno ravnala pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle za posamezno smučarsko sezono tako, da so določila podobne oziroma enake cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle za posamezno smučarsko sezono. Zoper odločbo so se podjetja in združenje pritožili, njihovim tožbam pa je sodišče z ločenimi sodbami opr.št. G 19/2010 - G 23/2010 le delno ugodilo.
Vrhovno sodišče zavrnilo očitke tožnikov, da dogovori o minimalnih, maksimalnih in priporočenih cenah smučarskih vozovnic oziroma dogovori o netržnih proizvodih ne pomenijo dogovarjanja o cenah. (Netržni) proizvodi, kamor naj bi sodile npr. olimpijska kartica, modra kartica ipd. in ki naj bi služili predvsem za popularizacijo smučanja, namreč predstavljajo dogovarjanje oziroma usklajeno delovanje (sodbi opr. št. G 20/2010 in G 23/2010).
Sodišče prav tako zavrača očitke tožnika, da ne gre za usklajeno ravnanje, saj ni upošteval priporočil združenja glede priporočene cene, kar naj bi bilo razvidno iz same višine cene smučarske vozovnice. Vrhovno sodišče je poudarilo, da različne cene same po sebi ne dokazujejo, da do dogovarjanja med podjetji glede cen dnevnih smučarskih vozovnic ni prišlo (sodba opr. št. G 19/2010) ter da tudi popusti, ki se priznavajo imetnikom članske kartice SZS, Olimpijske kartice in strokovnim kadrom Združenja, pomenijo del cene smučarske vozovnice, in tako predstavljajo dogovarjanje o cenah smučarskih vozovnic (sodba opr. št. G 20/2010).
Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča Evropske unije, je temeljna zahteva določb PES o konkurenci, da vsak gospodarski subjekt samostojno določa politiko, ki jo namerava voditi na trgu. V tem smislu 81. člen PES odločno nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med podjetji, ki bi bodisi vplival na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo, ali ki se ga namerava držati, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo normalnim razmeram na zadevnem trgu. Pravilna je ugotovitev agencije, da priporočilo o ceni dejansko vpliva na poslovno politiko vseh subjektov na trgu in omejuje cenovno konkurenco med njimi, saj tudi (zgolj) informativna določitev cene vpliva na konkurenco, ker vsem udeleženim pri sporazumu omogoča, da z razumno gotovostjo predvidijo, kakšni politiki cen bodo sledili njihovi konkurenti.
Vrhovno sodišče se je opredelilo tudi do očitka o odsotnosti protikonkurenčnega učinka usklajenega ravnanja podjetij in Združenja, pri čemer se je ponovno naslovilo na sodno prakso Sodišča Evropske unije. Za presojo, ali je sporazum oziroma usklajeno ravnanje prepovedano s prvim odstavkom 81. člena PES, niso pomembne konkretne (protikonkurenčne) posledice takšnega ravnanja, temveč zadostuje že sam namen takšnega ravnanja, ki če je le-to namenjeno omejevanju ali izkrivljanju konkurence na skupnem trgu.
Sodišče je v predstavljenih sodbah med drugim odgovarjalo tudi na očitke tožnikov v zvezi z zastaranjem pregona za prekršek (npr. v sodbi opr. št. G 22/2010), zakonitosti pridobitve dokazov (elektronskega sporočila direktorja, sodba opr. št. G 21/2010), neudeležbe sestankov, na katerih naj bi potekali dogovori o določanju višine cen (sodba opr. št. G 20/2010).
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
