- Leta 2010 je predsednik poljskega Urada za elektronske komunikacije (PUKE) vložil zahtevo za razveljavitev odločbe Komisije na splošno sodišče EU. PUKE sta zastopala dva pravnika iz njihove pravne službe. Ko je sodišče preverjalo njun poklicni status, je ugotovilo, da pravnika po 19. členu Statutu sodišča EU nista upravičena zastopati PUKE na sodišču. Na odločitev splošnega sodišča so se pritožili.
Po Statutu sodišča EU in po ustaljeni sodni praksi lahko stranke, razen institucij EU in držav članic za katere velja poseben način, zastopajo samo odvetniki, ki lahko zastopajo stranke pred sodiščem države članice oz. države evropskega ekonomskega območja. Tako stališče se je uveljavilo v zadevi T-94/07 in temelji na vlogi pravnika v pravosodnem sistemu.
Predsednik PUKE je temu oporekal in zatrjeval, da dejansko ne obstaja nobena povezava po zaposlitvi, saj je pravna služba PUKE odgovorna generalnemu direktorju PUKE. Sodišče EU je glede tega odgovorilo, da se neodvisnost pravnega svetovalca presoja prek pozitivnega in negativnega kriterija. Pozitivni je sklicevanje na profesionalne etične standarde, negativni pa odsotnost zaposlitvene povezave. Sodišče je ugotovilo tudi, da so interesi predsednika povečini enaki interesom PUKE, in tako zavrnilo trditve PUKE. Nazadnje se je sodišče opredelilo do trditve, da so pravniki iz pravne službe PUKE upravičeni zastopanja pred poljskimi sodišči. Sodišče je ugotovilo, da je treba zastopanje pred evropskimi sodišči obravnavati neodvisno, brez sklicevanja na nacionalno pravo.
Pravniki, ki so zaposleni pri osebi povezani z zastopano stranko, ne smejo zastopati te stranke pred evropskimi sodišči.
- V zadevi C-202/11 na sodišču EU je bilo razsojeno, da je pravilo, po katerem mora biti pogodba o zaposlitvi med podjetjem na določenem območju Belgije in Nizozemske napisana v nizozemščini namesto v angleščini, v nasprotju s prostim gibanjem delavcev.
Po belgijskem pravu mora biti jezik, ki se uporablja v razmerju med delodajalcem in zaposlenim, nizozemščina, francoščina ali nemščina, odvisno od delodajalčevega kraja poslovanja. Dokumenti, ki so v nasprotju s temi določbami, so nični. Na območju glavnega mesta Bruselj dokumenti, ki niso sestavljeni v francoščini ali nizozemščini, niso neveljavni, vendar se morajo nadomestiti z dokumenti sestavljenimi v enem izmed teh dveh jezikov. Nizozemski delavec je po prenehanju delovnega razmerja zahteval večjo odpravnino od predvidene v pogodbi, ker je bila pogodba sestavljena v angleščini.
Sodišče EU je odločalo o jezikovni zahtevi po belgijskem pravu v povezavi z evropskim načelom prostega gibanja delavcev pri čezmejnih delovnih razmerjih. Sodniki so odločili, da gre flamska jezikovna zahteva preko nujno potrebnega za dosego ciljev varovanja delavcev, za učinkovitost upravnega in zakonskega nadzora ter za obrambo in spodbujanje nizozemščine. Stranke, ki sklepajo pogodbe o zaposlitvi s čezmejnimi elementi, ne obvladajo nujno jezika zadevne države. V tem pogledu je svobodna in zavestna privolitev strank možna le, če lahko pogodbo sklenejo v jeziku, ki ni uradni jezik zadevne države, ampak jezik, ki ga obe stranki razumeta. Flamska uredba, ki zahteva čezmejne pogodbe o zaposlitvi na območju Flandrije v nizozemščini, krši načelo prostega gibanja delavcev.
- V zadevi C-386/11 je sodišče EU odločalo o predhodnem vprašanju nemškega sodišča, ali je pogodba med lokalnimi oblastmi javno naročilo. Sodišče je odločilo, da taka pogodba pomeni javno naročilo po 1(2)(d) členu direktive 2004/18.
Subjekt javnega prava (zveza občin) je drugemu javnemu subjektu (članu zveze) naročil storitev čiščenja določene pisarne in upravnih ter šolskih stavb v zameno za finančno kompenzacijo z namenom kritja nastalih stroškov med opravljanjem storitve. Izvajalec je bil pooblaščen tudi za uporabo podizvajalcev za opravo storitev. Vendar pa za to ni bilo speljanih postopkov javnega naročanja. Nemško sodišče je nato naslovilo vprašanje na sodišče EU, ali taka pogodba pade v okvir direktive. Sodišče EU je pojasnilo, da je za javno naročilo potrebno, da je pogodba odplačne narave, v pisni obliki, med gospodarskim subjektom in naročnikom po predpisih o javnem naročanju in katere cilj je oprava storitev iz Priloge II A direktive. Po navedbah sodišča EU se pogodba ne more šteti za in house pogodbo ali za kooperacijo javnih subjektov, ki je lahko izključena iz uporabe pravil javnega naročanja. Omenjena pogodba tako je javno naročilo.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
