Nekdanji predsednik mednarodne avtomobilske organizacije, katera je tudi upravni odbor F1, je bil pred leti posnet med naci(stično) tematsko sadomazohistično orgijio. Posnetek je bil objavljen na spletni strani News of the World (NoTW), Mosley pa je vložil tožbo in uspešno zahteval umik posnetka na podlagi pravic do zasebnosti. Vendar pa, v skladu z naravo spleta oz. učinka Streisand (poskus omejevanja vsebin povzroči le večjo izmenjavo teh vsebin), je bilo več teh fotografij (ustvarjenih iz video posnetka) razposlanih prek spleta in je bilo do njih še vedno možno dostopati (npr. prek spletnega iskalnika Google). Mosley je zato tožil tudi Google v različnih državah z namenom, da bi spletni iskalnik onemogočil dostop tudi do tega materiala.
V sodbi iz 6. novembra je okrožno sodišče iz Pariza naložilo Google France, da umakne fotografije oz. onemogoči dostop do njih. Podlaga za odločitev sta bili pravica do zasebnosti in pravica biti pozabljen (right to be forgotten) po francoskem civilnem zakoniku (9. člen) in 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodba je v skladu z evropskim trendom, po katerem se od spletnih posrednikov zahteva (ponudnikov storitev, iskalnikov, registrov domenskih imen, ponudnikov gostovanja), da onemogočijo dostop do določenih informacij. Za tožnike je učinkoviteje, če zahtevajo umik vsebin od spletnih posrednikov, kot če to zahtevajo od dejanskih razpošiljavcev vsebin, saj to lahko pomeni težko nalogo, še posebej v čezmejnih primerih (v praksi je težko izslediti osebe odgovorne za spletne vsebine ali pa obstajajo pravne in praktične ovire za učinkovito tožbo oz. izvršitev odločbe, lahko pa oviro pomeni tudi pomanjkanje usklajene zakonodaje).
V sodbi se prepletajo pravna vprašanja ravnovesja med pravico do zasebnosti (in pravico biti pozabljen, ki iz nje izvira) in svobodo izražanja, obravnava pa tudi obveznost, ki se jo lahko naloži spletnim posrednikom, in sicer, če ta obstaja, tudi v kolikšnem obsegu morajo filtrirati informacije in blokirati vsebino.
Iz vidika prava EU je pravica do zasebnosti urejena v direktivi 95/46, kar posledično pomeni podobno (pretežno usklajeno) zakonodajo glede zasebnosti v državah članicah EU. Iz direktive izhaja, da morajo biti osebni podatki, ki niso več pomembni, izbrisani ali anonimizirani (pravica biti pozabljen, ki bo najverjetneje dodatno urejena v novi splošni uredbi o zasebnosti). Zanimivo je, da je Mosley že uspešno zahteval umik posnetka iz spletne strani NoTW, vendar pa so uporabniki spleta slike iz posnetka razposlali naprej, tako da pravica biti pozabljen ni bila učinkovito uveljavljena.
Z vidika prava varstva zasebnosti Google ni upravljavec osebnih podatkov, ampak le obdelovalec, ki deluje po navodilu drugih. Le upravljavci imajo obveznost izbrisa ali anonimizacije osebnih podatkov, ko ti niso več pomembni. Na tej podlagi bi Google lahko zatrjeval, da niti nima pravice po pravu o varstvu zasebnosti za izbris ali onemogočanje dostopa do teh slik in da mora Mosley svoj zahtevek nasloviti na dejanske distributerje slik (kar pa je v spletnih primerih izjemno težko).
Francosko sodišče je odločilo, da pretehta pravica posameznika do zasebnosti in da mora spletni posrednik ustrezno ukrepati ("Ni lahko najti pravega ravnovesja med pravico biti pozabljen na eni strani in obveznostjo spletnega iskalnika, da izbriše ali onemogoči dostop do določenih informacij, na drugi. Poraja se vprašanje, kakšen odnos kot družba želimo do tega problema (op. a. kot tudi ali je v informacijski družbi to pravico sploh mogoče učinkovito izvajati v praksi oz. do kakšne mere (internet nikoli ne pozabi in primer iz Nemčije)), kajti podobnih primerov bo v bodoče vedno več.").
O podobnem primeru bo v kratkem odločalo tudi sodišče EU (C-131/12), gre za tožbo proti Google Spain, odločitev pa bo lahko postala mejnik za ta vprašanja. Generalni pravobranilec je v zadevi podal mnenje, da se pravica do izbrisa in blokade podatkov iz direktive 95/46 ne podeljuje osebi, na katero se nanašajo podatki, pravice, da od ponudnika spletnega iskalnika zahteva preprečitev indeksiranja informacij, ki se na njo nanašajo, vendar pa so bile objavljene zakonito na tretjih spletnih straneh, zaradi njene želje, da te informacije ne bi smele biti znane drugim, ker bi ji lahko škodovale ali ker le želi, da bi bile pozabljene. Sklep generalnega pravobranilca je nasproten sodbi francoskega višjega sodišča, kar kaže na težavnost (bipolarnost, ambivalentnost) vprašanja.
Glede svobode informacij in izražanja v povezavi z odgovornostjo in nadzorom spletnih posrednikov obstaja več pravil v direktivi 2000/31 o elektronskem poslovanju. Ena izmed določb ureja odgovornost spletnih posrednikov (za izključni prenos podatkov, za shranjevanje v predpomnilniku in za gostovanje) ter v kakšnem obsegu so dolžni proaktivno nadzorovati nezakonite ali škodljive vsebine. Te določbe so bile vključene zaradi skrbi, da ti posredniki delujejo na ravni dostopa do informacij, ne pa na sami vsebini informacij.
Po zakonodaji o elektronskem poslovanju ni dvoma, da je Google spletni posrednik in posledično tudi sodi v okvir določb iz direktive, ki take spletne ponudnike (posrednike) odvezujejo odgovornosti za nezakonite vsebine, ki se prenašajo ali začasno shranjujejo preko njihove spletne strani, vse dokler je njihova dejavnost zgolj tehnična, avtomatska in pasivna, kar kaže na to, da posrednik (Google) ni vedel oz. niti ni imel nadzora nad prenesenimi ali shranjenimi informacijami. Posledično Google ne more biti odgovoren za nezakonito vsebino, razen če takoj ne odstrani ali onemogoči dostopa do take vsebine, takoj ko izve za njen nezakonit izvor. Prav tako ni preveč jasno v kakšnem obsegu je Google dolžan spoštovati obveznost obvestila in odstranjevanja nezakonitih vsebin (notice and takedown), saj obvestilo samo po sebi še ne pomeni, da je vsebina dejansko nezakonita.
Prav tako za spletne posrednike ne obstaja obveznost nadzora, kar pomeni, da ni niti splošne obveznosti spremljanja prenesenih in shranjenih informacij niti splošne obveznosti aktivnega iskanja dejstev ali okoliščin, ki nakazujejo na nezakonito dejavnost. Vendar pa je možno naložiti začasno obveznost nadzora v posebnih okoliščinah, seveda če uporabno pravo predvideva tako možnost. Zakonodajalec je izrecno vključil le to omejeno možnost kot varovalko svobode informacij in izražanja, saj je obstajala bojazen, da bodo nacionalni zakonodajalci naložili spletnim posrednikom celo vrsto nadzornih obveznosti. V praksi ni lahko ločiti med prepovedano splošno obveznostjo nadzora in v posebnih okoliščinah dovoljeno specialno (omejeno) obveznostjo nadzora. Sodišče EU je v več primerih (Scarlet, Netlog) odločilo, da nacionalni zakonodajalec ne sme naložiti spletnemu posredniku vzpostavitve sistema filtriranja informacij, ki proaktivno in brez časovne omejitve iščejo možne nezakonite vsebine.
Glede francoske sodbe se pojavljata vprašanji, ali je odločitev zadosti specifična in ali uporabno pravo nudi možnosti za uresničitev takih ukrepov. Glede brisanja informacij pa velja, da je to na spletu težko izvedljivo, zlasti, ko (in to se zgodi hitro) se informacije razširijo. V tem primeru ne pomaga, če tisti, ki je izvorno objavil, preneha in odstrani informacije, saj se le te lahko pojavijo drugje na spletu. Primer pa poraja tudi vprašanje, ali želimo, da iskalniki niso le nevtralni posredniki, in posledično, v kakšnem obsegu naj iskalniki filtrirajo rezultate že vnaprej.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
