Zadnja celovita študija o jezikovnopolitičnem stanju je bila opravljena pred pripravo Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2007-2011. Ponovno pa bo morala biti opravljena do sprejetja naslednjega nacionalnega programa. V tokratnega pa je vključenih več ukrepov, ki bodo izdelavo ustreznih študij omogočili.
Pri analizi stanja se lahko izpostavi predvsem sprememba Zakona o javni rabi slovenščine (ZJRS), ki je za označevanje izdelkov uveljavila ohlapnejše določilo o "zlahka razumljivem jeziku". Dopolnjen je bil tudi 2. člen, s čemer sta bila s področja pravne regulacije izvzeta jezik umetnosti in jezik verskih obredov. Pomembna je tudi leta 2008 sprejeta Uredba o potrebnem znanju slovenščine za posamezne poklice oziroma delovna mesta v državnih organih in organih samoupravnih lokalnih skupnosti ter pri izvajalcih javnih služb in nosilcih javnih pooblastil.
Rezultati mednarodne raziskave Pisa, ki so bili objavljeni leta 2010, so potrdili podpovprečne rezultate slovenskih petnajstletnikov s področja bralne pismenosti med 66 državami OECD in partnericami. Potrebno je torej spodbujati vse vidike pismenosti, prav tako tudi razvijanje jezikovne zmožnosti manjšin, vključenost govorcev s posebnimi potrebami in otrok priseljencev.
Slovenska strokovna in laična javnost soglašata, da slovenščina nujno potrebuje nov slovar, saj je od izida zadnje knjige Slovarja slovenskega knjižnega jezika minilo že 17 let, od pripravljalnih in konceptualnih del zanj pa že 50 let. Vse več vprašanj in težav je namreč povezanih z novimi položaji rabe. Sodobna slovenska jezikovna situacija zahteva premišljeno in dejavno jezikovno politiko, ki upošteva zgodovinske danosti in tradicijo, hkrati pa opravlja nove naloge in dosega nove cilje v sodobnih razmerah.
Osrednji cilj slovenske jezikovne politike je oblikovanje skupnosti samostojnih govork in govorcev z razvito jezikovno zmožnostjo v slovenščini, zadostnim znanjem drugih jezikov, z visoko stopnjo jezikovne samozavesti in ustrezno stopnjo pripravljenosti za sprejemanje jezikovne in kulturne različnosti. Govorci slovenščine kot prvega jezika naj bi razvili zmožnost učinkovitega, samozavestnega in kvalitetnega sporazumevanja v slovenščini in po možnosti vsaj še v dveh jezikih, tako na področju splošne kot poklicne rabe.
V okviru izobraževalnega sistema je v ospredju skrb za čim kvalitetnejši pouk slovenščine kot prvega jezika na območju Republike Slovenije in za čim večjo dostopnost pouka slovenščine za Slovence po svetu. Znanje jezikov je hkrati simbolična in praktična vrednota, ki mora biti dostopna vsakomur ne glede na kulturno, izobrazbeno ali premoženjsko ozadje.
Pouk slovenščine kot prvega jezika ne more v celoti prevzeti odgovornosti za razvijanje sporazumevalne zmožnosti, zato je treba sistemsko predvideti najrazličnejše možnosti medpredmetnega povezovanja. Še posebej je treba skrbeti za čim boljšo povezanost književnega in jezikovnega dela pouka slovenščine.
Raba slovenščine v zamejstvu, zlasti v Porabju, na avstrijskem Koroškem in Štajerskem, v zahodni Benečiji, Kanalski dolini, Reziji in na Hrvaškem ter v izseljenskih skupnostih močno upada, zato zasluži posebno analizo, skrb, raziskovalno pozornost in podporo. V odnosu o izseljenstva, za katero je v primerjavi z zamejstvom značilen še krhkejši položaj slovenščine, je ključno, da si jezikovna politika prizadeva za spodbujanje rabe in učenja slovenščine v vseh krogih in situacijah, kjer za to obstaja interes. Eden od pomembnih ukrepov je povečanje štipendijskih skladov, ki omogočajo bivanje in izobraževanje Slovencev iz zamejstva in izseljenstva v Sloveniji, ter transparentnost štipendiranja.
Posebna pozornost je namenjena tudi jezikovnemu izobraževanju. Tukaj gre za zgodnje uvajanje prvega tujega jezika v izobraževalni sistem, dovolj širok izbor tujih jezikov tako v osnovnih kot v srednjih šolah in zagotoviti ustrezno mesto klasičnima jezikoma - latinščini in grščini.
Prioritetni cilj jezikovne politike v zvezi z govorci s posebnimi potrebami pa naj gre za gluhe/naglušne, slepe/slabovidne, gluho-slepe, osebe s specifičnimi motnjami (na primer disleksija, slabše bralne in učne sposobnosti, govorno-jezikovne motnje ipd.) ter osebe z motnjami v duševnem razvoju, je omogočiti tem govorcem, da polno razvijejo svojo sporazumevalno zmožnost, ki bo omogočila alternatvine načine sporazumevanja.
Glede jezikovne ureditve visokega šolstva in znanosti mora zakonodaja določiti obvezni večinski obseg izvajanja visokošolskih programov v slovenskem jeziku, in ne tega v celoti prepustiti univerzam. Temeljno načelo je naj slovenski profesorji slovenskim študentom predavajo v slovenskem jeziku. Spodbuja naj se izdelava kakovostnih visokošolskih učbenikov v slovenščini in prevodov kakovostnih učbenikov iz tujih jezikov. V preteklosti je bilo nujno spodbujati objavljanje znanstvenih besedil v tujem jeziku, zdaj pa je položaj obrnjen, in je potrebno za razvoj slovenščine kot jezika znanosti, spodbujati kakovostno objavljanje v slovenskem jeziku.
Pravni okvir mora zagotoviti nadaljnjo krepitev slovenščine kot učnega jezika v slovenskem visokem šolstvu in kot znanstvenega jezika, hkrati pa zagotoviti tako prožno jezikovno ureditev, ki bo omogočala nadaljnjo krepitev kakovostnega mednarodnega visokošolskega in znanstvenega sodelovanja.
Ugotavljanje aktualne jezikovne norme se začne z ugotavljanjem dejanske rabe in njenim vrednotenjem glede na opisano normo - tu se standardizacijska dejavnost tesno povezuje s sistemskim opisom jezika in prva težava obstoječih standardizacijskih pripomočkov je pomanjkanje aktualnih jezikovnih opisov. Tukaj je cilj izvajanje dejavnosti, s katerimi bodo vsem govorcem slovenščine in tujim govorcem, ki se želijo naučiti slovenščine, zagotovljeni vsi pogoji, da se seznanijo z jezikovnim standardom in se sporazumevajo v skladu z njim. Pomemben ukrep za dosego tega cilja je vzpostavitev svetovalnega telesa, ki deluje prek prosto dostopnega spletnega portala s čim več dosegljivimi jezikoslovnimi podatki o slovenščini. Ena od nalog jezikovne politike na tem področju je tudi povezava s ponudniki črkovalnikov oziroma iskalnikov, ki se zelo široko uporabljajo.
Poleg tega, da potrebujemo nov slovar slovenskega knjižnega jezika, je hkrati potrebna tudi primerna digitalizacija. Glavni cilj je oblikovanje prosto dostopnega spletnega portala s čim več dosegljivimi jezikoslovnimi podatki o slovenščini, namenjenega splošnim uporabnikom in strokovni javnosti. Portal mora biti vzpostavljen v roku enega leta od sprejema resolucije, pri čemer je treba zagotoviti financiranje za njegovo vzpostavitev in dolgoročno delovanje.
Digitalizacija je nujna, saj bodo jeziki, ki bodo pri tem razvoju zaostajali postali manj privlačni in konkurenčni v globalno povezanem svetu.
Prehod v digitalno okolje predpostavlja, da sčasoma vsa besedilna ali druga gradiva, ki predstavljajo kulturno in znanstveno dediščino, postanejo prosto dostopna v digitalni obliki. Prost dostop omogočajo licence, kot so Creative Commons, kjer se avtorji odpovedo delu avtorskih pravic nad digitalnim izvirnikom, s čemer se omogoči ne samo pregledovanje, temveč tudi prenos in nadaljnje razširjanje jezikovnih virov.
Pripravila: Marija Kremenšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
