Avtorska pravica na tatujih
Ali lahko slikanje ali snemanje osebe s tatujem pomeni kršitev pravic tatu umetnika? S. Victor Whitmill, izdelovalec tatujev, je tožil Warner Bros za kršitev avtorskih pravic, in sicer zaradi reprodukcije tatuja Mike Tyson-a na obrazu Ed Helms-a v filmu Hangover Part 2. Primer je bil poravnan, tako da sodbe in pravnega navodila ni. Glede avtorstva tatujev nimamo praktično nobenih navodil ali smernic, lahko pa bi bili zavarovani kot umetniško delo, ker gre za grafično podobo. Četudi grafična podoba ne dosega minimalne stopnje originalnosti potrebne za zaščito, relevantne zakonodaje ne zanima umetniška kvaliteta in verjetno bi bila večina grafičnih podob lahko zaščitena. Angleško prizivno sodišče je že podalo mnenje, da človeška koža ni primerna površina za slikanje, in sicer so v primeru Adam and the Ant odločili, da vzorec (podoba) ličenja, ki si ga je naredil Adam ni avtorsko delo in ni zaščiten z avtorsko pravico (izgled obeh tatujev). Glavni razlog za tako odločitev je bila kratkotrajna narava ličil. Jeffrey Harrison, profesor avtorskega prava iz Univerze na Floridi, meni, če je na delu na papirju avtorska pravica, potem je avtorska pravica tudi na delu na vsakem trajnem mediju, tudi koži.
Pri avtorski pravici je lastnik pravice umetnik sam, razen če je pravico s pogodbo (npr. pogodba o delu) prenesel na drugega. Kako je pa s pravicami nosilca tatuja? Prizivno sodišče iz Ghent-a v Belgiji je 2009 odločalo o tem, in sicer je skušalo uravnotežiti med pravicami intelektualne lastnine umetnika in človekovimi pravicami nosilca tatuja. Odločilo je, da je avtorska pravica umetnika omejena na podobo. Umetnik ima tako pravico, da naredi enak tatu tudi na drugih osebah, vendar pa se ne more vmešavati v dejavnosti oz. delovanje nosilca tatuja. Vendar pa imajo podjetja, ki uporabljajo podobo nosilca tatuja, tudi določene možnosti za obrambo pred zahtevki izdelovalcev tatujev zaradi kršitev avtorske pravice. Tako je možna obramba na podlagi poštene rabe in dejstva, da je tatu postal del osebnosti nosilca, kar lahko uporabi za licenciranje svoje podobe (izgled tatuja).
S popularnostjo tatujev oz. telesnih poslikav bodo začeli naraščati tudi zahtevki glede pravic na tatujih. Najbolj predvidljivi primeri so seveda nastopi tatujev v močno oglaševanih in predvajanih kampanjah. Forbes Magazine je poročal, da so v združenju igralcev NHL (NFLPA) zaskrbljeni glede avtorstva tatujev, zato so igralcem naročili, da v bodoče pridobijo dovoljenja ali prenos avtorske pravice od izdelovalca tatujev. Če igralec ne pridobi dovoljenja ali prenosa od izdelovalca tatujev, lahko NFLPA od igralca (nosilca tatuja) zahteva, da poravna škodo in prevzame vse tveganje glede morebitnih zahtevkov s strani izdelovalca tatuja. To navodilo bi lahko uporabili vsi zvezdniki.
Sorodne pravice v resničnostnih šovih
Vrhovno sodišče Francije je odločalo o tem, ali imajo udeleženci v francoski različici resničnostne oddaje Temptation Island sorodne pravice glede njihovih nastopov.
Tožniki, udeleženci resničnostne oddaje, so želeli izvedeti kakšna je pravna narava in obseg pravil oddaje. Sami so trdili, da bi bilo treba pravila šteti za pogodbo o zaposlitvi in da imajo udeleženci sorodne pravice na svojih nastopih. Po francoskem zakoniku o intelektualni lastnini je izvajalec (L212-1; a 'performer' is a person who "represents, sings, repeats, declaims, plays or performs in any other way a literary or artistic work"; oseba, ki predstavlja, poje, ponavlja, deklamira, igra ali drugače izvaja literarno ali avtorsko delo).
Za primerjavo slovenski ZASP v 118. členu določa, da "Izvajalci" pomenijo igralce, pevce, glasbenike, plesalce in druge osebe, ki igrajo, pojejo, podajajo, deklamirajo, nastopajo, interpretirajo ali drugače izvajajo avtorska ali folklorna dela. Pritožbeno sodišče je zavrnilo trditve tožnikov, češ da nimajo posebnih pravic glede svojih nastopov, saj niso igrali nobene vloge. Zato so se pritožili na vrhovno sodišče.
Pred vrhovnim sodiščem so podali naslednje trditve, da so udeleženci igrali lastne osebe (samega sebe) ne izključuje sorodnih pravic glede njihovih nastopov; producent je postavil smernice, ki so zavezovale udeležence k sodelovanju pri različnih dejavnostih, kot so nadaljnja obvezna snemanja, posebej pripravljene prizore in strukturirane intervjuje; resničnostna oddaja je kot televizijska serija, saj ne gre za resničnost, vsebuje pa tudi umetne elemente; udeleženci sodelujejo v strukturirani improvizaciji. Vrhovno sodišče teh trditev ni sprejelo. Odločili so, da udeleženci resničnostnih oddaj niso izvajalci, katerim pripadajo sorodne pravice na njihovih nastopih, če ne igrajo vloge in nimajo scenarija. Od udeležencev se namreč zahteva, da ne igrajo oz. so kar so, torej predstavljajo sebe in izražajo svoje reakcije na situacije. Umetna narava teh situacij pa ne zadošča zato, da bi jim pripadle pravice izvajalcev.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.