Vrhovno sodišče je presojalo, ali je dopustno skleniti pogojno sodno poravnavo ter ali je sklenitev poravnave lahko opravljena pod odložnim ali pod razveznim pogojem.
Tožnik je na podlagi predpogodbe, predmet katere je bila prodaja nepremičnine, prejel v posest nepremičnino ter zanjo začel obročno odplačevati kupnino. Ker kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena, je kupec (sedaj toženec) sodno zahteval sklenitev kupoprodajne pogodbe. Postopek se je zaključi s sklenitvijo sodne poravnave, po kateri naj bi sedanji tožnik prodal in izročil tožencu v last nepremičnino ter mu izročil zemljiškoknjižno dovolilo za vpis njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sodna poravnava je bila sklenjena pod razveznim pogojem, da v primeru neplačila kupnine v 30 dneh po sklenitvi poravnave, poravnava ne velja. Ker kupec (toženec) v roku ni plačal kupnine v celoti, je prodajalec (tožnik) zahteval njegovo izselitev in izpraznitev nepremičnine. Tožnik je nato zahteval tudi plačilo odškodnine in uporabnine zaradi neupravičene uporabe njegove nepremičnine.
Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku s sodbo opr. št. II Ips 219/2011 odgovorilo na pravno vprašanje, ali je dovoljeno skleniti pogojno sodno poravnavo. Sodna poravnava je pogodba, ki jo stranke sklenejo med postopkom pred sodiščem glede spornega predmeta ali njegovega dela in s katero uredijo sporno pravno razmerje tako, da določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Sodna poravnava z vsebino, kot sta jo sklenili pravdni stranki, ustvarja konstitutivne učinke, gre za novo oblikovane pravice in obveznosti, kot pravilno navaja revident.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da je strogo stališče, da sklenitve sodne poravnave ni mogoče vezati na rok ali pogoj, ki se nanaša na materialno pravno razmerje oziroma njegovo spremembo, omilila že sama teorija, medtem ko je bila sodna praksa sklenitvam pogojnih sodnih poravnav (predvsem iz praktičnih razlogov) že ves čas bolj naklonjena. Ker ne gre za (pogojno) procesno dejanje, pravih razlogov za omejevanje avtonomije strank pri sklepanju takih poravnav ni. Prav tako govori v prid dopustnosti sklepanja sodne poravnave pod pogojem tudi drugi odstavek 1051. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da je popustitev pri poravnavi lahko pogojna. Navedeno nedvomno velja za odložni pogoj, medtem ko razvezni pogoj ne bi bil v skladu z naravo pravnomočnosti sodne poravnave.
Vrhovno sodišče je okoliščino, da sodna poravnava ne velja, če stranka v določenem roku (30 dneh) ne plača kupnine, štelo za odložni pogoj, saj iz vsebine celotne sodne poravnave izhaja, da plačilo kupnine odlaga učinkovanje veljavnosti sodne poravnave. Pri tem je sodišče poudarilo, da za sodne poravnave velja smiselno enako kot za pogodbe: skladno z 59. členom OZ je s pogojem sklenjena pogodba veljavno sklenjena, le njeno učinkovanje oziroma veljavnost je odvisna od izpolnitve pogoja - izpolnitev pogoja ima torej za posledico, da pogodba začne učinkovati (odložni pogoj) ali pa da preneha veljati (razvezni pogoj). Pogojna sodna poravnava je namreč sklenjena v trenutku, ko stranki, potem ko prebereta zapisnik o poravnavi, tega podpišeta, njeno učinkovanje pogojeno z (ne)uresničitvijo pogoja. Vrhovno sodišče je zaključilo, da je bila v preučevanem primeru sklenjena sodna poravnava z odložnim (in ne razveznim) pogojem, ki se ni uresničil, kar pomeni, da sodna poravnava ne velja in ne ustvarja učinkov.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
