Odbitni del DDV
V zadevi C-388/11 je generalni pravobranilec podal mnenje glede predhodnega vprašanja, ali mora banka pri obračunavanju vračila DDV obvezno upoštevati promet svojih tujih podružnic ali pa upošteva le promet v državi, kjer je sedež glavne pisarne. Sodba bo zanimiva za banke in zavarovalnice s podružnicami v tujini, ki odbitke za namene DDV obračunavajo po pravilu pro rata. Generalni pravobranilec je v zadevi podal mnenje, da bi sodišče glede na odsotnost določb o tem vprašanju v evropskih predpisih moralo odločiti, da evropska zakonodaja ne zahteva od držav članic vračunavanja prometa tujih podružnic, ko obračunavajo odbitni del DDV, tudi če z vidika DDV glavna pisarna in podružnice predstavljajo enotni davčni subjekt (določitev enotnega davčnega subjekta pojasnjuje zadeva C-210/04). Generalni pravobranilec Villalón izpostavlja dve zadevi, najprej za primere mešanih odhodkov (odhodki tako za dejavnosti, ki upravičujejo odbitke, kot za dejavnosti, ki odbitkov ne upravičujejo) pravi, da DDV direktiva nudi državam članicam številne možnosti odklona od pravila pro rata pri določanju pravice podjetja do odbitka DDV (splošna možnost, neuporaba pravila neposrednega pripisa, obveznost ali neobveznost razdeliti izdatke po individualnih sektorjih poslovanja, omejena uporaba odbitka po načelu pro rata). Te vrste možnosti so na voljo zato, da se zagotovi sorazmernost med vsoto odbitega DDV zaradi odhodkov in učinkovito uporabo teh odhodkov za nabave podjetij, kar je v skladu z načelom nevtralnosti DDV. Kot drugo pa kaže, da svetovna uporaba načela pro rata pri obračunavanju odbitka DDV lahko krepi ali slabi načelo nevtralnosti, odvisno od tega, ali odhodki glavne pisarne koristijo tujim podružnicam.
Glede na povedano generalni pravobranilec ugotavlja, da so prvenstveno odgovorni javni organi in sodišča za določitev posebnih postopkov izvrševanja pravice do odbitka podjetjem zavezanim za DDV, ki kupujejo blago in storitve v državi članici namenjeni nabavam s strani podružnic iz drugih držav.
Obračun DDV za prodajo blaga prek agentov
V zadevi C-310/11 so sodniki sodišča EU pritrdili mnenju generalnega pravobranilca glede obračuna DDV za nabave, ki jih opravijo kataloška podjetja prek agentov za potrošnike.
Podjetja iz skupine Grattan so potrošnikom prodajala blago prek agentov, ki so običajno dobili provizijo v višini 10% vrednosti blaga. Pred uvedbo šeste DDV direktive so bile relevantne določbe za obdavčenje dobave blaga ali storitev 5. in 8. člen direktive 67/228 (druge DDV direktive). Po tej direktivi je bil DDV plačan od celotne vrednosti dobave blaga brez odbitka za plačilo provizije.
Grattan je zatrjeval, da so plačane provizije popust za nabave agentov od določenega podjetja iz skupine Grattan oz. rabat, če je bila provizija plačana po dobavi. Zato bi bilo treba po pravilni interpretaciji 8. člena druge DDV direktive v povezavi z načelom fiskalne nevtralnosti davčno osnovo znižati. Nasprotna stranka, angleški urad za davke in carine (HMRC), je trdila, da druga DDV direktiva ne zavezuje držav članic, da vzpostavijo ukrepe za retrospektivno znižanje osnove po dobavi, kar je nasprotno od 1. odstavka 11.c člena šeste DDV direktive. Poleg tega so trdili še, da a odstavek 8. člena druge DDV direktive ni zadosti določen, da bi bil neposredno uporaben.
Sodišče se je strinjalo z HMRC, da je bilo treba osnovo pred šesto DDV direktivo določiti ob dobavi in da v 8. členu druge direktive ni ničesar, kar bi omogočalo prilagoditev osnove po dobavi. Torej, ni določbe, ki bi omogočala obračun davka po dobavi. Po mnenju sodišča tudi načelo fiskalne nevtralnosti ne zadošča, da bi se osnova za odmero določila drugače, kot je določeno v drugi DDV direktivi. Z vidika potrošnika pa ni spremembe, saj so provizije šle posrednikom in ne potrošnikom.
DDV in finančni lizing
V zadevi C-224/11 so sodniki na Evropskem sodišču pravice odločili glede določenih vprašanj o DDV, in sicer glede interpretacije 2(1)(c), 28 in 135(1)(a) člena DDV direktive, ki obravnavajo izjeme od DDV v primeru opravljanja zavarovalnih storitev za predmet zakupne pogodbe (finančnega lizinga), če je zavarovalna pogodba po volji zakupnika sklenjena z zakupodajalcem, ki zakupniku povrne vrednost zavarovanja.
Za sodišče je v tej zadevi bistvo problema to, ali finančni lizing in zavarovalna pogodba v zvezi s predmetom finančnega lizinga predstavljata eno storitev ali dve. Torej, ali je med transakcijama tako tesna povezava, da predstavljata enotno ekonomsko dejavnost, ki se lahko loči le umetno, s tem pa omeji delovanje DDV sistema. Glede na splošno pravilo sistema DDV, po katerem se vsako opravljanje storitev smatra za ločeno in neodvisno, so sodniki presojali značilne elemente vsake storitve in povezave med transakcijami, da bi ugotovili ali gre za eno ali dve neodvisni transakciji. Tako je sodišče v tej presoji upoštevalo namen opravljanja storitev, zakupodajalčeva izbira zavarovalnice, ločeni računi, različna cena transakcij in vrednost zavarovalnih stroškov zaračunanih zakupniku.
Upoštevaje izjemo iz 135(1)(c) člena DDV direktive, sodno prakso in namen DDV direktive je sodišče presodilo, da je ta člen kot izjemo sicer treba razlagati strogo in ozko, vendar pa samo besedilo in namen določbe dopuščata vključitev te oblike kolektivnega zavarovanja.
Sodišče zato določa, da so pogodbe finančnega lizinga in zavarovalne pogodbe s predmetom zavarovanja, ki je predmet lizinga, ločene storitve in da so zavarovalne transakcije v takem kontekstu izvzete iz sistema DDV, kot to določa 135(1)(c) člen DDV direktive.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
