Čeprav nova ureditev velja že dobri dve leti, se v praksi deloma še vedno uporabljajo stari vzorci, zato je ta prispevek namenjen kratkemu prikazu razsežnosti instituta opustitve dolžnega nadzorstva, kot ga je oziroma bi ga bilo treba po ponovnem tehtnem premisleku avtorice razumeti po ureditvi, ki jo je vpeljala novela ZP-1G.
Opustitev dolžnega nadzorstva kot temelj odgovornosti pravne osebe za prekršek
Opustitev dolžnega nadzorstva je po noveli ZP-1G primarno določena kot temelj odgovornosti pravne osebe za prekršek, in sicer v primerih, kadar storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren. V teh primerih je pravna oseba po izrecni določbi drugega odstavka 14. člena ZP-1 odgovorna za prekršek, če je njen vodstveni ali nadzorni organ ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil.
Zakon o prekrških (ZP-1) neposredno ne določa, kaj obsega to dolžno nadzorstvo, je pa iz dejstva, da gre za temelj odgovornosti pravne osebe, mogoče utemeljeno sklepati, da se dolžno nadzorstvo vsebinsko nanaša na kontrolne in sorodne mehanizme, vzpostavljene znotraj pravne osebe za preprečitev kršitev, ki imajo znake prekrškov. To je smiselno razvidno tudi iz druge točke tretjega odstavka 14. člena ZP-1, v skladu s katero se lahko pravna oseba razbremeni odgovornosti (ekskulpira), če je prekršek posledica kršenja navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška.
Več v članku >> dr. Liljana Selinšek: Opustitev dolžnega nadzorstva v prekrškovnem pravu
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
