Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom Pdp 872/2012 ugodilo pritožbi ter razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka. Pri preizkusu je ugotovilo, da bistvenih kršitev postopka ni bilo, saj ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus. Ugotovilo pa je, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede utemeljenosti odpovednega razloga ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar se poraja vprašanje pravilnosti dokaznih zaključkov oziroma dokazne ocene izvedenih dokazov, kar je povezano s pravilno ugotovitvijo dejanskega stanja.
Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (prva alineja prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih) in ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki jo je podpisal. S tem je preverjanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi omejeno na presojanje utemeljenosti odpovednega razloga (tretji odstavek 90. člena ZDR). Sodišče je tako pritrdilo pritožbi, da je sodišče z odločitvijo v I. točki izreka dejansko prekoračilo zahtevek, ko je namesto o utemeljenosti odpovednega razloga odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Med utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog), kot neutemeljeni odpovedni razlogi pa se štejejo le tisti, navedeni v 89. členu ZDR.
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo tako, da je ukinila vsa delovna mesta svetovalca uprave, na katerih je bilo takrat skupaj s tožnikom zaposlenih pet delavcev. Ker je zaradi ukinitve delovnega mesta prenehala potreba po delu vseh delavcev, ki so imeli za to delovno mesto sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je prvostopno sodišče sicer pravilno ugotovilo, da ni bilo potrebe za uporabo kriterijev presežnih delavcev, hkrati pa je sodišče na podlagi zaslišanj prič pravilno zaključilo, da je bil tožnik šikaniran s tem, ko mu tožena stranka ni zagotovila dela ter ga je poskušala izključiti od dostopa do informacij.
Vendar pa je ob tem Višje sodišče poudarilo, da za presojo v obravnavani zadevi ni pomembno, ali je tožena stranka pred in po spremembi organizacije tožnika šikanirala, temveč je bistvena ugotovitev odločilnih dejstev glede presoje utemeljenosti odpovednega razloga. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnik postavil zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga ter po potrebi dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali tožnik kljub spremembi sistemizacije še vedno opravlja enako delo, oziroma ali je po izvedeni reorganizaciji prenehala potreba po delu svetovalca uprave, pri čemer bo moralo upoštevati, da so organizacijske odločitve v zvezi z oblikovanjem in strukturo delovnih mest, kot tudi odločitve o potrebah po posameznih delih in načinu pokrivanja le-teh, v pristojnosti delodajalca.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
