Pristojnost nad Googlovimi strežniki
V zadevi C-131/12 (Google Spain in Google Inc. proti Agencia Española de Protección de Datos (AEPD)) je generalni pravobranilec Jääskinen podal mnenje glede obdelave osebnih podatkov in obveznosti spoštovanja direktive o osebnih podatkih s strani ponudnikov spletnih iskalnikov. Gre za enega izmed pomembnejših primerov glede varstva osebnih podatkov na spletu po primerih Lindqvist in Satakunnan Markkinaporssi & Satamedia.
Določena oseba se je znašla v oglasih znanega španskega časopisa zaradi dražbe nepremičnine povezane z neizplačilom dolgov. Časopis je kasneje začel izhajati tudi v elektronski obliki. Ta oseba je novembra 2009 kontaktirala založnika časopisa, da se ob vpisu njegovega imena in priimka v Google-ov iskalnik dobi rezultat, ki vodi do prej omenjenih oglasov iz časopisa. Oseba je zahtevala umik teh časopisnih strani, založnik pa je to zavrnil, ker gre za uradne objave na podlagi odredbe ministrstva. Oseba je februarja 2010 kontaktirala španski Google in zaprosila za umik določenih iskalnih rezultatov. Španska veja Google-a je zahtevo poslala na Google Inc. (s sedežem v ZDA), ker naj bi bili oni ponudniki iskalnika. Zatem je vložil še pritožbo na špansko agencijo za varovanje podatkov zoper založnika in Google. Agencija je potrdila pritožbo zoper Google in zahtevala umik podatkov, pritožba zoper založnika pa je bila zavržena, ker je bila objava v časopisu zakonita. Google se je pritožil, špansko sodišče pa je na sodišče EU naslovilo predhodna vprašanja.
Prvo vprašanje se je nanašalo na teritorialno veljavo španske (nacionalne) zakonodaje o varstvu podatkov. V zvezi s tem je najprej treba obravnavati obdelavo osebnih podatkov, ki se izvaja v okviru dejavnosti upravljavca na ozemlju države članice. Google je trdil, da se v povezavi z iskalnikom v Španiji ne obdelujejo osebni podatki in da španski Google deluje le kot trgovinski predstavnik za oglaševalske funkcije, ki obdeluje le osebne podatke strank v povezavi z oglasi. Generalni pravobranilec je vprašanje postavil v okvir poslovnega modela ponudnikov iskalnikov. Ta je običajno vezan na oglaševanje prek ključnih besed, ki pomeni vir prihodkov in razlog za brezplačnost iskalnikov. Odgovorni subjekt za oglaševanje prek ključnih besed mora biti povezan z iskalnikom. Ta subjekt mora biti prisoten na nacionalnem oglaševalskem trgu, zato Google tudi ustanavlja podružnice v državah članicah. Na podlagi tega se šteje, da podružnica obdeluje osebne podatke, če je povezana s storitvijo prodaje ciljnih oglasov prebivalcem države članice, tudi če se dejanska tehnična obdelava podatkov dogaja izven države članice. Generalni pravobranilec je tako sodišču EU predlagal, da opredeli kraj obdelave osebnih podatkov v povezavi s sedežem upravljavca in da nacionalna zakonodaja o varstvu podatkov velja za ponudnike iskalnikov, ki ustanovijo sedež v državi članici z namenom promocije in prodaje oglaševalskih prostorov v iskalniku in svojo dejavnost usmerijo na prebivalce te države.
Drugo vprašanje se je nanašalo na pravni položaj Google-a kot ponudnika iskalnih storitev. Generalni pravobranilec je spomnil, da so bili v času sprejetja direktive internet in iskalniki novosti, obsega njihovega razvoja pa zakonodajalec ni predvidel. Po njegovem mnenju se Google ne bi smel šteti za upravljavca osebnih podatkov, ki se nahajajo na spletnih straneh, katere obdeluje Google. Po direktivi je upravljavec odgovoren za spoštovanje pravil o varstvu podatkov. Po tej določbi ni predviden noben nadzor nad vsebino iz strani tretjih oseb. Ponudniku iskalnika ni omogočeno niti razlikovanje med osebnimi podatki v smislu direktive (za identifikacijo živeče fizične osebe) in ostalimi podatki. Po mnenju generalnega pravobranilca ponudnik iskalnika ne more ne pravno ne dejansko izpolniti obveznosti upravljavca po direktivi glede osebnih podatkov na izvornih spletnih straneh, ki gostijo na strežnikih tretjih oseb. Tako nacionalni organ za varstvo podatkov ne more od ponudnika iskalnika zahtevati umika informacije razen v primerih, ko ponudnik ni upošteval izključitvenih kod (programska koda, ki iskalniku pove, da določenega dela spletne strani ne indeksira, shrani ali prikaže v rezultatih iskalnika) ali zahteve po osvežitvi predpomnilnika. V tem primeru to ne pride v poštev. Postopki obvestil in odstranitev glede povezav do spletnih strani z neprimerno vsebino pa je stvar nacionalne zakonodaje o civilni odgovornosti, ki temelji na razlogih izven varstva podatkov.
Tretje vprašanje pa je bilo glede pravice biti pozabljen (right to be forgotten). Direktiva take pravice ne določa in je zato ni mogoče uporabiti proti ponudnikom iskalnikov, tudi če se direktiva razlaga v skladu s Listino o temeljnih pravicah EU. Pravica do popravka, izbrisa in blokade podatkov iz direktive se lahko uporabi za podatke, katerih obdelava ni v skladu z določbami direktive, zlasti zaradi nepopolnih ali netočnih podatkov. V tem primeru ne gre za tak slučaj.
Direktiva tudi dovoljuje vsaki osebi pravico ugovora iz nujnih zakonitih razlogov, ki so povezani z njeno posebno situacijo, z obdelavo podatkov povezanih s to osebo, razen če zakonodaja določa drugače. Generalni pravobranilec smatra da subjektivne lastnosti ne zadoščajo za nujni zakoniti razlog in tako direktiva ne dovoljuje osebi omejitve ali prekinitve širjenja osebnih podatkov, za katere smatra, da so škodljivi ali v nasprotju z njenimi interesi.
Sekundarna odgovornost ponudnikov iskalnikov je po nacionalni zakonodaji možna, kar bi pomenilo obveznosti blokade dostopa do strani tretjih oseb z nezakonito vsebino. V nasprotju pa bi zahteve po omejevanju zakonitih informacij v javni domeni pomenile vmešavanje v svobodo izražanja izdajatelja spletne strani.
Pristojnost v spletnih kršitvah avtorskih pravic
V zadevi C-170/12 (Pinckney proti Mediatech) je generalni pravobranilec Jääskinen podal mnenje glede pristojnosti v spletnih čezmejnih kršitvah avtorskih pravic. Predhodno vprašanje se je glasilo, ali imajo sodišča držav članic, v katerih so dostopne spletne strani z nezakonito vsebino, pristojnost odločati o zahtevkih glede domnevnih kršitev avtorskih pravic v skladu s 5(3) členom Uredbe Bruselj I. Generalni pravobranilec je zavrnil merilo dostopnosti in izbral merilo usmeritve in cilja, ki je bilo že uporabljeno v zadevah pred sodiščem EU glede kršitev blagovnih znamk in pravic na podatkovnih bazah.
Gospod Pinckney iz Francije je zatrjeval avtorstvo dvanajstih pesmi iz leta 1970 in zoper avstrijsko družbo Mediatech vložil tožbo, ker naj bi brez njegovega dovoljenja prepisali njegove pesmi na CD. CDje so prodajala angleška podjetja prek spletnih strani, ki so bile dostopne tudi v Franciji. Francosko sodišče prve stopnje se je smatralo za pristojno, kar pa je francosko pritožbeno sodišče zavrnilo, ker je bila država prebivališča toženca Avstrija, škoda pa je nastala izven Francije. Gospod Pinckney se je pritožil, češ da je bil kršen 5(3) člen Uredbe Bruselj I (oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici ... v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek).
Vrhovno sodišče Francije je na sodišče EU naslovilo dve vprašanji. Ali se lahko vloži tožba na sodišču države članice, v kateri je dostopna vsebina spletne strani ali pa je potrebno, da je vsebina usmerjena v spletne uporabnike te države. Drugo vprašanje pa se glasi, ali bi bilo drugače, če bi bila kršitev posledica spletne prodaje nosilcev podatkov v nasprotju z naložitvijo avtorske vsebine na splet.
Generalni pravobranilec je predložitveno sodišče kritiziral, da niso zadosti določno opredelili kršitve in preohlapno to označili kot kršitev materialne avtorske pravice brez razlikovanja med pravico do razmnoževanja (izdelava zgoščenk), komuniciranja (nalaganja vsebine na splet) in distribucije (ponujanje zgoščenk na spletu). Po mnenju pravobranilca je pristojnost odvisna od tega, katera od teh pravic je bila kršena.
Po mnenju generalnega pravobranilca so vprašanja nesprejemljiva, ker francosko vrhovno sodišče ni predložilo zadosti dejstev o zadevi (nezadosten opis dejanskega stanja) in ker predložena vprašanja niso pomembna za izid zadeve (neupoštevnost predloženih vprašanj za rešitev spora o glavni stvari). Ker se vprašanji nanašata samo na spletno ponudbo zgoščenk ali objavo vsebin v elektronski obliki na spletu, Mediatech pa je bil odgovoren le za izdelavo zgoščenk, nista pomembni za odločitev o zadevi. Generalni pravobranilec je vendarle šel dlje in opredelil, da bi bila edina kršena pravica lahko pravica razmnoževanja, ob tem pa še podal vodilo o uporabi 5(3) člena Uredbe Bruselj I v primerih spletnih kršitev avtorskih pravic.
- kraj nastanka škodnega dogodka (5(3) člen Uredbe Bruselj I)
Po ustaljeni sodni praksi je ta kraj lahko kraj, kjer je nastala škoda in kraj, kjer je nastal dogodek, ki je vzrok škode.
Za kršitev pravice razmnoževanja je po evropski sodni praksi kraj, kjer je nastal vzrok škode (kraj, kjer se je razmnoževalo) identičen kraju nastanka škode, ker je škoda nastala zaradi (in je neločljivo povezana z) dejanja razmnoževanja. Generalni pravobranilec glede na dejstva v zadevi meni, da sta pristojni sodišči lahko avstrijsko (kjer so bile izdelane zgoščenke) in angleško (kjer so bile pesmi naložene na strežnik).
Za kršitev distribucijske in komunikacijske pravice je pravobranilec mnenja, da sta kraja nastanka škode in vzroka nastanka škode lahko različna. Po evropski sodni praksi (v zvezi z blagovnimi znamkami) je kraj vzročnega dogodka kraj sedeža domnevnih kršiteljev. Generalni pravobranilec je opomnil, da je v zadevnem primeru kraj sedeža kršiteljev kraj, kjer so bile pesmi naložene (pravica komuniciranja) in kraj, kjer se je odločilo za spletno prodajo zgoščenk (pravica distribuiranja). Kraj nastanka škode je po evropski sodni praksi (L'Oreal glede blagovnih znamk, Football Dataco glede pravice na podatkovnih bazah) kraj, kamor je namensko usmerjena dejavnost spletne strani, vendar so sodišča tega kraja pristojna le za odločanje o škodi, ki je nastala v tem kraju.
Generalni pravobranilec je zavrnil merilo dostopnosti spletne vsebine ali kraja iskanja zaščite, ker bi to po njegovem mnenju spodbujalo izbiro najugodnejšega sodišča. Generalni pravobranilec je zavrnil tudi merilo kraja središča interesov tožnika, ki ga je sodišče uporabilo v zadevi edate Advertising (kršitev osebnostnih pravic), saj škoda, ki je nastala zaradi kršitve avtorske pravice ni nujno povezana s krajem središča interesov lastnika avtorske pravice.
Povzetek
Lastniki avtorskih pravic lahko vložijo tožbo zaradi spletne kršitev teh pravic na sodišču države članice v kateri ima toženec prebivališče (2. člen Uredbe 44/2001).
Lastniki avtorskih pravic, ki razmišljajo o vložitvi tožbe na sodišču države članice, ki ni država prebivališča toženca, morajo ugotoviti, ali dejavnost spletne strani namenoma cilja na te države, ne glede na dostopnost spletne strani v tej državi.
Lastniki avtorskih pravic lahko vlagajo tožbe proti kršiteljem na sodiščih držav članic, kjer je nastal škodljiv dogodek, vendar le za škodo utrpljeno v posamezni državi (5(3) člen Uredbe Bruselj I).
Kraj nastanka škodnega dogodka je:
- kraj, kjer je nastala škoda in
- kraj, kjer je nastal dogodek, ki je vzrok škode
Kraj, kjer je nastal dogodek, ki je vzrok škode, v kršitvah spletnih distribucijskih pravic je kraj, kjer se sprejme odločitev za prodajo izdelkov na spletu. V primerih kršitev spletnih komunikacijskih pravic je to kraj, kjer se sprejme odločitev, da se vsebina naloži na splet.
Kraj, kjer je nastala škoda je kraj, kamor je dejavnost določene spletne strani usmerjena.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
