Na vrhovnem sodišču vendarle niso področja genskih patentov zaprli v celoti, dodali so samo začetni ventil, saj so zapisali, da ni možno patentirati gena samega, možno pa je patentirati določeno vrsto sintetizirane DNK (npr. cDNA, dopolnilne DNA, t.j. sintetičen gen podjetja Myriad Genetics), ki pomeni več od golega izvlečka tega gena iz telesa. Sodnik Clarence Thomas je dejal, da podjetje Myriad Genetics (ki ima ekskluzivni patent na izoliranih oblikah genov, na podlagi katerih se lahko vidi povečano gensko tveganje za rakom) ni ustvarilo ničesar, je le našlo pomemben in uporaben gen, vendar ločitev tega gena od ostalega genetskega materiala, ki ga obkroža, ne pomeni izuma.
Na podlagi te sodbe, ki odpravlja patenta na genih BRCA1 in BRCA2, bo dovoljeno znanstvenikom in laboratorijem opravljati genetske diagnostične preiskave, kar bo znižalo stroške in povečalo dostopnost, konkurenčnost ter odprlo trg. V zapletenem znanstvenem primeru so na podlagi preteklih odločitev sodniki soglasno sprejeli odločitev glede patentiranja genov. Tako ostaja odločitev, da sil narave oz. naravnih pojavov v nasprotju z izumi ni mogoče patentirati. Mikrobiologinja in ena izmed vodilnih predstavnic kongresa za genetska vprašanja Louise Slaughter je povzela Jonasa Salka, ki je nekoč rekel, da se cepiva polio (proti otroški ohromelosti) ne bi smelo patentirati, saj pripada javnosti. Za konkretni primer pa jo veseli, da je vrhovno sodišče uporabilo enake standarde za ves genetski material.
Od leta 1984 naprej je ameriški urad za patente in blagovne znamke podelil preko 40.000 patentov vezanih na genetski material. Približno četrtina od 22.000 človeških genov je bilo patentiranih, ti patenti so postali s to sodbo neveljavni. Tako se je odprla pot konkurenci v genetskemu testiranju za razne bolezni. Vendar pa veliko različnih izdelkov biotehnološke industrije ta sodba ni prizadela.
Myriad Genetics je od leta 1990 opravil na več kot milijon ženskah teste za mutacije, ki pogosto vodijo do raka na dojkah in jajčnikih. Za analizo tveganja raka na dojkah je potrebno plačati preko 3.300 dolarjev, dodatnih 700 pa za nadaljnji test genetske povezave (genskih mutacij, ki verjetneje povzročijo raka), ki se odkrije v 10% sicer negativno testiranih žensk. Predstavniki podjetja Myriad sicer pravijo, da okoli 95% njihovih pacientov dobi kritje zavarovalnice, navadno brez doplačil, tako da običajno plačajo okoli 100 dolarjev. Myriad in druga podjetja in skupine iz industrije so zatrjevali, da bi brez patentne zaščite raziskovanje in razvoj zastala. Zdravniki, genetiki, ženske zdravstvene organizacije in bolniki z rakom so po drugi strani trdili, da bi konkurenca na področju znižala cene tudi za 75%, s čimer bi se dostop povečal tudi za ženske z manjšimi dohodki in tistimi z slabšimi zdravstvenimi zavarovanji, izboljšala rezultate in vodila do več odkritij. Sandra Park, vodilna odvetnica organizacije ACLU Women's Rights Project, ki je vložila tožbo, je dejala, da je sodišče odstranilo glavno oviro oskrbi bolnikov in medicinskim izumom. Myriad ni izumil BRCA genov, zato ne sme imeti nad njimi nadzora.
Na obravnavi so zagovorniki nasprotnikov patenta trdili, da Myriad ni izumil ničesar in zato ni upravičen do patenta. Odvetniki podjetja Myriad pa so trdili, da je podjetje ustvarilo novo molekulo, ki je doslej še ni bilo. Sodišče je priznalo podjetju postopek izolacije gena in njegove uporabe, ne pa gena samega. Sodnica Sonia Sotomayor je dejala, da izoliran gen nima vrednosti. Gre za del narave. Sodnik Thomas je dejal, da geni in informacije, ki jih kodirajo, niso primerni za patentiranje le zaradi tega, ker so bili izolirani od sosednjega genetskega materiala. Patenti se podeljujejo za izume, ne za naravne pojave. Dosežen je bil kompromis, saj so konzervativni sodniki nasprotovali popolni prepovedi patentiranja na področju genov, ker bi to ogrozilo investicije s strani biotehnoloških podjetij, kar bi omejilo napredek v vrsti raziskav, od kmetijstva do okolja.
Sodba dejansko pomeni kompromis med etičnim načelom, da se naravni pojavi ne morejo patentirati, in ekonomsko realnostjo ZDA. Če ne bi bilo nobene možnosti patentiranja identifikacije genov, bi to močno zmanjšalo spodbude velikih farmacevtskih podjetij v znanost, ki je potrebna za identifikacijo genov in nadalje za razvoj zdravljenj bolezni, ki jih ti geni lahko povzročijo. Vrhovno sodišče je potegnilo črto nekje na sredini, tako da je ostal prostor za ohranitev te farmacevtske spodbude.
Po mnenju nekaterih je razlikovanje, ki ga je vrhovno sodišče naredilo, na precej trhlih znanstvenih podlagah. Sodišče je naredilo ločnico med sintetiziranim genom in naravnim genom. Sintetiziran gen se dobi, da vzameš naravno informacijsko RNK molekulo in jo s pomočjo običajnega povezovanja nukleotidov pretvoriš v dopolnilno DNK (cDNA; complementary DNA). Sintetizirana DNK se še vedno lahko patentira, od originalne DNK pa se razlikuje tako, da se izpusti elemente originalnega zaporedja, ki ne kodirajo informacij za oblikovanje proteinov (introni). Vendar pa intronov iz originalnega DNK zaporedja ne odstranijo znanstveniki, temveč se to zgodi naravno, ko pred-RNK, ki vključuje introne, postane informacijska RNA, ki jih nima. Znanstveniki so tako vzeli informacijsko RNK in jo uporabili za sintetiziranje cDNA, ki je brez intronov. Tako tudi v tem primeru ne gre za izum, razlikovanje v sodbi je le pravniško in ne znanstveno. Logika odločitve je v tem, da je velik in vedno večji delež znanstvenega napredka v povezavi z geni odvisen od zasebnega financiranja s ciljem izdelave in prodaje zdravil.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.