Obdarovanje je eno izmed redkih področij, ki ga v nasprotju z večino v vsakdanjem življenju sklenjenih pravnih poslov primarno ne vodijo ekonomski interesi, temveč predvsem želja po ohranjanju ali vzpostavljanju pristnih medčloveških odnosov ter izražanje darovalčeve naklonjenosti do obdarovanca. Tudi kot tako pa si zasluži svoje mesto v pravnem prostoru, zato definicijo darilne pogodbe podaja že 533. člen Obligacijskega zakonika. Ta jo opredeljuje kot pogodbo, pri kateri se ena oseba zaveže na drugo osebo neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico ali na drugačen način v breme svojega premoženja obogatiti obdarjenca ali pa se odpove pravici, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja. Ključna sta torej dva elementa, in sicer enostranskost obogatitve ali prejete koristi ter obdarjenčevo soglasje.
Medtem ko je tako soglasje potrebno že zaradi preprečitve položaja, ko bi pridobitev pravic, s katerimi lahko oseba načeloma prosto razpolaga, bila odvisna ne od nje same, temveč zgolj od volje tretje osebe, pa je pri pogojevanju veljavnosti darilne pogodbe z njim mogoče zaznati tudi podton, ki označuje obdarjenčevo zavedanje darovalčevega odrekanja v njegovo korist. Temu pritrjujejo določbe OZ o preklicu darilne pogodbe, ki tako možnost dopuščajo v primeru, da darovalec po sklenitvi pogodbe pride v tako hudo stisko, da je ogroženo njegovo preživljanje, v primeru rojstva otroka darovalcu, ki jih prej ni imel, pa tudi v primeru hude obdarjenčeve nehvaležnosti.
Zadnjo možnost je zakonodajalec nekoliko konkretiziral in hudo nehvaležnost označil kot obnašanje nasproti darovalcu ali njegovemu bližnjemu, ki je take narave, da bi bilo - razen če mu je darovalec to odpustil - po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. S postavitvijo nekoliko objektivnejšega kriterija naj bi se tako preprečilo kapricasto obnašanje darovalca, ki bi obdarovanca lahko pripeljalo v položaj negotovosti glede prejete koristi, vendar pa je po drugi strani s tem narejen tudi preskok z ravni individuuma, katerega moralni in svetovni nazori so pravzaprav vodili do sprejema same odločitve o obdaritvi, na splošno raven generaliziranih moralnih temeljev.
Opisan konflikt med splošnostjo in individualnostjo, ki na nek način darovalcu po sami obdaritvi odvzame gospostvo nad pravnim poslom, je bil v ospredje postavljen tudi v sporu, ki je preko pritožbene in revizijske poti prišel vse do Vrhovnega sodišča RS. Mati in hči sta namreč sklenili darilno pogodbo, na podlagi katere se je slednja v zemljiško knjigo vpisala kot enotretjinska solastnica nepremičnine, v kateri sta skupno, a v ločenih stanovanjih tudi prebivali. Kratek čas sta pogodbenici in njuni družini živeli v popolnem sožitju, kaj kmalu pa je prišlo do nesporazumov, ki so pričeli krhati njihove medsebojne odnose. Hči, v zadevnem primeru toženka, naj bi nagajala materi in njenemu možu, samovoljno vstopala v njune prostore ter začela po svoje preurejati kurilnico. Tožničin mož je v slednji zato nekega dne razbil stenske ploščice, po verbalnem spopadu pa je tožnica toženko tudi udarila. To je vodilo do kazenske ovadbe zaradi lahke telesne poškodbe oziroma grdega ravnanja, tožnici pa je hči očitala tudi samovoljnost, izkazano z zazidanjem vhodnih vrat njenega lokala v garaži hiše.
Opisano ravnanje toženke, pa čeprav je tudi tožnica sama zoper njo vložila kazensko ovadbo zaradi samovoljne vselitve babice, naj bi po mnenju slednje botrovalo izpolnitvi pravnega standarda hude nehvaležnosti, potrebni za preklic darilne pogodbe. Zadeva je bila v obliki tožbe predložena pristojnemu sodišču, dodaten argument, ki naj bi podpiral tožničino tezo, pa je bil tudi ta, da naj bi bilo potrebno spore reševati na sporazumen način, ne pa s kazenskimi ovadbami in civilnimi postopki, kot je to storila toženka. Ta naj bi vložila kar štiri kazenske ovadbe, ki so se vse končale brez obsodbe, to naj bi bil pa tudi pokazatelj njihove neutemeljenosti in očitnega namena škoditi tožnici.
Kljub jasnemu stališču tožnice, da želi preklicati darilno pogodbo, in mnenju, da za to obstajajo tudi z zakonom predpisani razlogi, pa Vrhovno sodišče njenim argumentom ni sledilo. Ugotovilo je namreč, da ravnanje toženke nasproti tožnici nikoli ni preraslo verbalne ravni, prav tako pa do konfliktov ni prišlo izključno po njeni krivdi. Sami spori, do katerih pride »spontano«, tako ne morejo že sami po sebi predstavljati hude nehvaležnosti, saj bi to pomenilo prekomeren poseg in omejitev pravice do svobode izražanja. Ta v svojem bistvu pravno upošteva vso pestrost mnenj posameznikov v družbi, enako lastnost vsesplošne uporabe pa ima tudi ustavna pravica do sodnega varstva. Prav zato, razen če gre za zlorabo instituta, sprožitev sodnega postopka ne sme biti že vnaprej sankcionirana, saj bi to sicer vodilo do položaja, ko bi toženka morala izbirati med kazensko ovadbo in izgubo podarjene koristi.
Ker v zadevnem primeru okoliščina, da do kazenske obsodbe tožnice ni prišlo zaradi zastaranja, še ne pomeni, da so bile ovadbe zoper njo podane zlonamerno, je tudi ni moč razlagati kot hudo nehvaležnost. Pri ugotavljanju slednje je namreč potrebno smiselno uporabiti določbe Zakona o dedovanju (ZD) o dedni nevrednosti in razdedinjenju, iz njih pa je razvidno, da je zahtevan standard dosežen zgolj ob izrazito enostranskem ravnanju, ki močno presega temeljne moralne norme medosebnih človeških odnosov in ki bi še pri tako ravnodušnem posamezniku vzbudilo odpor in negativna čustva.
Zakonodajalec je torej darilno pogodbo z upoštevanjem njene kavze darovanja in dopustitvijo izjem, ko lahko do njenega preklica vodijo tudi kasnejši dogodki oz. ravnanje obdarovanca, res uredil na v primerjavi z drugimi dvostranskimi pogodbami nekoliko drugačen način. Vendar pa njegov namen kljub temu ni bil v roke darovalca položiti orodja, ki bi le-temu omogočilo življenje take pogodbe prilagajati njegovim vsakokratnim življenjskim razmeram, potrebam in interesom, temveč je, kot potrjuje tudi sodna praksa, imel v mislih predvsem izjemno naravo takega dogodka. Tudi huda nehvaležnost je zato lahko zgolj izrazito enostransko ravnanje obdarovanca, ki ne le vzbuja pomisleke o njegovi moralnosti, ampak je take intenzivnosti, da že sami temelji moralnosti vodijo do zaključka, da bi obdržanje prejete koristi bilo nepravično.
Pripravil: Andrej Duh
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
